Pod imenom Atelje Vozlič so nastali številni projekti, a med njimi je gotovo najobširnejši, tako po časovnih kot fizičnih dimenzijah, projekt ureditve nabrežij reke Ljubljanice, za katerega je studio nedavno prejel Plečnikovo nagrado, osrednje javno in najvišje strokovno priznanje slovenskim avtorjem za vrhunske stvaritve na področju arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture ali notranje opreme.
Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič si vedno postavita visoke cilje, njun proces dela je raziskovalen in kreativen, pravita, da se človek med ustvarjanjem neprestano razvija. Skozi svoj opus sta arhitekta ustvarila tudi prepoznaven slog, svoj rokopis. Ta nikoli ni sam sebi namen, k vsakemu projektu pristopajo drugače, od začetka, temeljito, intenzivno… Matej Vozlič: »Za vsako nalogo je treba raziskati celotno okolje, vse dejavnike, veliko različnih elementov, statiko, inštalacije... Treba je ujeti kontekst prostora, funkcionalno shemo in izpiliti končno podobo. Toliko časa, dokler nisva povsem zadovoljna.«
Svoje znanje rada prenašata na mlade
Vesna in Matej Vozlič sta se po končanem študiju arhitekture v Ljubljani dodatno izobraževala po svetu, od tega več let v ateljeju prof. Borisa Podrecce na Dunaju in tudi kot člana skupnosti svobodnih arhitektov DESSA. Na njuno delo so pomembneje vplivali začetni uspehi, kot je bila prva zmaga na natečaju za ureditev Petkovškovega nabrežja z Mesarskim mostom in mestnim predelom do železniške postaje leta 1981. Pomembno vlogo za oba arhitekta je imelo tudi sodelovanje na razstavi Contemporary Architecture in Slovenia pod pokrovitelstvom National Institute for Architectural Education iz New Yorka leta 1991, s postavitvami v mestih San Francisco, Chicago, Kansas City, Albuquerque, Toronto in drugod.
V Ateljeju Vozlič radi sprejemajo raznovrstne projekte, od načrtovanja enodružinskih hiš, adaptacij, poslovnih stavb, prenov in interierjev do javnih objektov in urbanističnih ureditev. V ateljeju ves čas sodelujejo mladi arhitekti, saj menita, da se s prenašanjem znanja na mlajše generacije oddolžita tudi stroki. Za svoje delo sta prejela številne nagrade in priznanja, med njimi priznanje Prešernovega sklada leta 2007 za policijsko postajo Moste v Ljubljani, športno dvorano na Svetju v Medvodah in Opera bar na Cankarjevi cesti v Ljubljani ter medalji Plečnikovega sklada za Cankarjevo nabrežje leta 1994 in za stavbo Linde MPA v Ljubljani leta 2003.
Nagrado interier leta sta prejela leta 2007 za Opera bar na Cankarjevi cesti v Ljubljani in leta 2016 za Center inovativnega podjetništva NLB na Trgu Republike v Ljubljani. Leta 2012 sta prejela tudi prestižno skupinsko nagrado European Prize for Urban Public Space za preureditev nabrežij in mostov na Ljubljanici v letih 2008–2012 in pred kratkim še nagrado Plečnikovega sklada za ureditev nabrežij Ljubljanice med Tromostovjem in Zoisovo cesto ter Novi trg v Ljubljani. Načrtovala in realizirala sta številne projekte in večinoma jima je uspelo, da sta lahko nanje ponosna, saj realnost pogosto ovira zamisli projekta in okoliščine niso vedno ugodne za njihovo realizacijo. Primeri njune dobre prakse so na primer tudi osnovna šola v sklopu kompleksa Cirius Kamnik, osnovna šola v Višnji gori, vila ob Barjanski cesti, vikend na Jasni v Kranjski Gori in paviljon Gostilne AS v Ljubljani.
Nadaljevanje Plečnikove vizije
Plečnikovo nagrado sta Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič prejela za ureditev nabrežij Ljubljanice od Tromostovja do Zoisove ceste, vključno z ureditvijo Novega trga. Ureditve nabrežij in javnih prostorov ob reki Ljubljanici, ki sta jih v preteklih desetletjih zasnovala avtorja, kažejo na celovito in ambiciozno urejanje javnega prostora. Kljub številnim omejitvam jima je uspelo vtisniti zrel in umirjen avtorski pečat ter obenem poudariti in nadgraditi obstoječe kvalitete prostora. Urbane prostore na nabrežjih in trgih v Ljubljani sta načrtovala tako rekoč vso dozdajšnjo kariero – obseg posegov na obrežjih med Tromostovjem in Zoisovo cesto vključno z Ribjim trgom, Dvornim trgom in Novim trgom je naravnost impresiven: 19.040 kvadratnih metrov. In vsa ta površina je detajlno premišljena, kot pravi Vesna Vozlič Košir: »Vse sva odčitala in gradila kot arhitekturo z identiteto, ki odseva historično in sodobno kulturno podobo naše dežele in družbe. Skušala sva ustvariti in realizirati takšne ideje, ki bi obiskovalca pripeljale na mikrolokacije ob Ljubljanici – tja, od koder se lahko najlepše vidi in občuti mesto. Kjer takih prostorov prej ni bilo, sva jih ustvarila.«
Z novimi ograjami, dodanimi balkoni, stopnicami, rampami, terasami in obrežnimi potmi so zdaj pogledi usmerjeni proti stavbni dediščini in na gladino Ljubljanice. Gre za nadaljevanje Plečnikove vizije povezovanja mesta z reko in za razvijanje dialoga z njegovim delom, medtem ko avtorski jezik novih intervencij izhaja iz konteksta prostora in se zavestno odreka slogovnim in časovnim opredelitvam. Matej Vozlič: »Z vsemi detajli se v mesto vračata simbolna in romantična vloga Ljubljanice in sredozemski značaj tega prostora. Tudi z dodanim striženim drevjem in šopki brez, ki dajejo nabrežjem pečat urbanega, obrečnega parka.«
Strokovna žirija je med drugim v obrazložitvi zapisala zelo povedno: »Vendar pa je najbolj izjemen dosežek Vesne Vozlič Košir in Mateja Vozliča ravno dejstvo, da se je po dimenziji monumentalna, po jeziku in duhu pa izrazito kontekstualna poteza ob Ljubljanici razvila ne zaradi, temveč kljub in včasih tudi neposredno proti duhu časa. Posegi so nastajali po odsekih in korakih, s prekinitvami in omejitvami, ki so jih narekovale posamezne oblasti, proračuni, javne debate in pritiski po trženju mesta.«
