Kritika knjige Preko vode do svobode: nostalgična razglednica
Tomaž Kosmač, alias Kosmo, že vse od pisateljskih začetkov briše mejo med avtobiografskostjo, spominom in fikcijo, ki jih nato preveže z avtoironično perspektivo. Lahkotnost, s katero suče pripovedni jezik, je zgolj navidezna, saj so izrazi, s katerimi bi zajel avtentično izkušnjo, zelo skrbno izbrani. Kosmo se skozi pisavo pozicionira kot upornik brez razloga, a v drži ni zaznati pozerstva; upor je pravzaprav odpor, značajska poteza. Njegova proza je v celoti utemeljena na pripovedovalčevi inherentno protivni drži, ki poskrbi za komične zaplete. Kosmov humor izhaja prav iz konflikta med tistim, kar razumemo kot »samoumevno«, in njegovim (ne)razumevanjem normativnosti, ki je v bistvu branje med vrsticami. Sistem je ubil punk, delo je le še ena od mnogih oblik nadzora nad posameznikom, zato je umetnost edino zatočišče »odpadnikov«, torej tistih, ki se mu niso pripravljeni ukloniti, temveč ga upogniti po svoji volji in potrebi ter si obenem dati duška z raznimi (neškodljivimi) nekorektnostmi.
Ljubezen do vandranja, ki se prepleta s pisanjem, se v Kosmačevi šesti knjigi Preko vode do svobode razširi na območje bivše skupne države, nekje do Črne gore, nata...