Bobinova pripoved gre po sledi znanega, da je živela pesnica samotarsko življenje, po tridesetem se je vse bolj umikala iz javnega življenja, bila je močno navezana na družino. Na sestro, brata in očeta precej bolj kot na psihološko odmaknjeno mater, priča tudi roman skozi kratke, zgoščene psihološke očrte avtoričinih najbližjih – očeta, ki je zadovoljstvo pričakoval samo od angažiranja duše v poslih, zato je bil njegov moto celo pri dvorjenju ženi »pripravimo se na srečno racionalno življenje«, ali matere, za katero je Emily Dickinson kasneje povedala, da je nikoli ni imela, saj je mati »nekdo, h kateremu se obrneš, ko te kaj muči«.
Bobin si v romanu, ki resnicoljubno sledi dejstvom iz življenja pesnice, pomaga tako s poznavanjem njene poezije kot z anekdotičnimi biografskimi popisi, pri tem pa ostaja na izrazni ravni dovolj distanciran, da si lahko dovoli intimnost in ob tem topel, jasen in mestoma celo duhovit odnos – če je za ljubega očeta resnično življenje vodoravno (zgradiš železnico, podpisuješ pogodbe, povezuješ ljudi, povečuješ bogastvo), je za hčer navpično: »Potuješ od duše proti učitelju duše – in za to ne potrebuješ železnice.« S tovrstnimi esejističnimi intervencijami se kar najbolj približa značaju in nazorom – tudi ljubezenskim in religioznim – Dickinsonove, ki čuti nemoč pred svetom, v zameno pa odkrije moč pisanja. »Pesmi lahko zapiše na ovitek čokolade /…/ Poskusi večkrat, kopiči osnutke, ni ji žal truda. Na listu papirja mora biti vse urejeno kot nasprotje sirotišnice: nihče ne sme ostati zapuščen.«
Avtor, sicer tudi sam pesnik, se poskuša držati njenih načel – njegova razmeroma kratka in fragmentirana romaneskna pripoved na videz manj pomembne utrinke brez težav prepleta s ključnimi, ki so zaznamovali njeno življenje (denimo potovanje v Boston zaradi strahu pred izgubo vida). Besedičenju in nepotrebnim odvodom se izogne najprej z vztrajnim šivanjem sedanjosti in preteklosti v enovito celoto, še bolj pa s poetičnostjo, ki daje romanu zaokroženost, osvetljuje pa tudi prav vsak zaključek poglavja s simbolnimi sklepi in slikovitimi metaforami, pogosto sorodnimi tistim v pesmih in pismih Emily Dickinson. Te so v prozni obliki nemalokrat na robu sentimentalnega, ko denimo citira pesnico (»Pogosto bi bila rada travna bilka ali tresoča marjetica, ki je ni groza prahu.«), nikoli pa ga ne prestopijo. Najbolj učinkoviti so v bližini največje enostavnosti: »Njen smeh je pletena lestev, ki visi z neba.«
Je mogoče preživeti, ne da bi bili kdaj kruti, je eno od vprašanj, ki se odpirajo med branjem. »Vendar ji to ne preprečuje, da ne bi imela poetičnega – se pravi natančnega – pogleda na realnost,« pravi Bobin o pesnici. In v tem odgovoru se bržčas skriva tudi ključ do branja njegove Bele dame.
