Pred velikim senatom novomeškega okrožnega sodišča se je pod predsedovanjem sodnice Mojce Hode včeraj nadaljevalo sojenje Silvu Palčiču, obtoženemu, da je 24. decembra lani svoji ženi z najmanj osemnajstimi vbodi z nožem na izredno krut način vzel življenje. Na majskem predobravnavnem naroku se je Palčič izrekel za nedolžnega, rekoč, da se samega dejanja ter zadnjih nekaj dni pred njim ne spominja.
Tokrat so nastopile nove priče, ki naj bi po pričakovanjih državne tožilke Renate Brodarič Trentelj naslikale vso negativno plat obtoženca, po pričakovanjih njegove zagovornice Jasne Simčič pa njegove pozitivne lastnosti, kar bi lahko privedlo do zaključka, da je storilec kruto dejanje opravil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.
»Dober človek« z nožem
V tej smeri je bilo razumeti pričevanje Palčičevega sovaščana s Straškega hriba Bojana H., ki je svojega skorajda soseda pogosto videval pred njegovo zidanico, kamor se je preselil po tistem, ko mu je sodišče zaradi nasilnega ravnanja odredilo prepoved približevanja ženi Anici. »V vasi je bil znan kot dober človek, ki je vsakomur pomagal,« je povedal Henigman. Po njegovih besedah se je Silvo Palčič povsem normalno obnašal tudi tistega usodnega 24. decembra.
Povsem drugačni, polni čustev in premnogih solza, sta bili pričevanji naslednjih dveh prič. Vmes so solze nekajkrat oblile tudi samega obsojenca.
Štefanija P., svakinja umorjene Anice ter žena storilčevega brata in najbližja soseda, si ni mogla kaj, da ne bi solznega Silva, ko je šel na hodniku mimo nje, ozmerjala s prašičem. »Kar jokaj in tuli, saj si življenje uničil sebi in nam!« mu je zabrusila. V svoji pripovedi je opisovala obtoženčevo nasilno ravnanje do Anice, ki da jo je nenehno poniževal in zaničeval, zlasti odkar je pred leti zaradi stečaja Novolesa ostala brez službe. Ko je bil pijan, jo je tudi pretepal, je dejala. »Posredi je bilo gotovo tudi ljubosumje, ki ga je po mojem razjedalo, odkar je pred tremi leti skupaj z nama z možem začela hoditi na pevske vaje.«
Strah je premagal misel na beg
»Čeprav mi zaradi strahu pred možem nikoli ni upala povedati vsega, kar se pri njih dogaja, je njeno vedenje dalo slutiti, da pri njih vlada pravi pekel,« je še povedala svakinja in dodala, da zaradi krutega dogodka in posledičnega stresa vsi v njeni družini čutijo posledice v obliki zdravstvenih težav. »Možu Jožetu se je kot sladkornemu bolniku stanje tako poslabšalo, da so mu morali pred mesecem dni amputirati nogo, v kratkem času je shujšal za 20 kilogramov,« je dejala Štefanija.
Magda V., sestra dvojčica umorjene, se je ves čas pričevanja borila s solzami, hlipanje je dostikrat preglasilo njene besede. »Zaradi njegove nasilne narave se ga je sestra neizmerno bala. Včasih, ko je prišla k meni, je ves čas samo jokala. Zadnjič sva se videli 20. decembra, ko sva si šli skupaj ogledat neko stanovanje v Novem mestu, kamor naj bi se preselila. Toda ker so do stanovanja v petem nadstropju vodile samo ene stopnice, se zanj ni odločila. »Ne bom imela kam zbežati, če pride, saj me bo gotovo našel,« se Magda spominja takratnih sestrinih besed. Vedno, kadar sta se pogovarjali, kam bi se lahko preselila, je v ospredje postavljala možnost pobega.
Tudi na božični večer lani je bežala, a jo je podivjani mož ujel in pokončal z nožem.
