Brazilija je v takšni analizi še posebej nesrečna. V petih tekmah je dosegla vsega osem zadetkov, pri čemer so na gol streljali 103-krat (glavni zvezdnik Neymar kar 27-krat), od tega v okvir vrat 38-krat (Neymar 13-krat); zgolj v nesrečni izgubljeni tekmi z Belgijo so proti vratom streljali 26-krat in v okvir devetkrat, zadeli pa enkrat in izpadli. Še bolj nesrečna Španija ima v štirih tekmah pri strelih razmerje 70-21, pri čemer je glavni kreator igre Isco kljub tekmi manj podal stokrat več podaj kot glavni hrvaški kreator Modrić. Kje so torej veselile zgrešile?
V enem delu gotovo v zasnovi igre. Že analiza štirih naslovov madridskega Reala v zadnjih petih sezonah lige prvakov, v katerih so v 19 izločilnih dvobojih zmagali kar 18-krat(!), bi pokazala, da se v tekmah na vse ali nič vselej obnese model igre z vsaj tremi napadalci, ki jim je trener Zidane dodajal še četrtega, če je bilo treba, obema kriloma pa v napad primaknil oba bočna branilca, kar je v navezi z genialnimi kreatorji igre oblikovalo znamenite trikotnike, iz katerih je potem vedno prišla tista zmagovita podaja do Ronalda ali Balea. Toda podobno je igrala Brazilija zadnji dve leti in tudi na SP, pa vseeno izpadla. Kje je potem problem?
V tem, kar smo zadnjič že pisali na tem mestu na primeru Argentine: trenerji in »strokovni štabi« so tako zakomplicirali »priprave na igro«, da so z igralci pozabili trenirati same osnove nogometne igre. Če nogometni genij kot Neymar na SP 27-krat sproži na gol in samo dvakrat zadane, če najboljši nogometni strelec zadnjega desetletja Ronaldo v reprezentanci zadane le enkrat iz 40 (in več) prostih strelov, zakaj se potem čudimo, ko Renato Augusto in Coutinho z desetih metrov zgrešita prazen gol v ključni tekmi? Vrniti se bo treba k osnovam nogometa, skratka. Dobra taktika je premalo; ne prinaša zmag sama po sebi. Jih nikoli ni in jih tudi ne bo.
