Če je bil festival v Karlovih Varih, ki letos šteje že zrelih 52 let, v času Sovjetske zveze zamišljen kot »protiudarec« zahodnim festivalom, kot so tisti v Benetkah, Berlinu in Cannesu, potem se že nekaj časa vse bolj odpira tudi nekdanjemu Zahodu. Če so ga še pred petimi leti obiskovali večinoma novinarji in predstavniki filmske industrije iz vzhodno- ali srednjeevropskih držav, so ga v zadnjih letih začeli odkrivati tudi britanski novinarji, kanadski filmski ustvarjalci, avstrijski direktorji filmskih festivalov, turški cinefili in drugi.
Svojska organizacija
Ti so nad delovanjem festivala in organizacijo nemalokrat presenečeni, na primer nad »egalitarnim« dostopom do vstopnic: za novinarje in predstavnike filmske industrije, ki imajo vstopnice običajno zagotovljene, je namenjeno le manjše število vstopnic, zato so zelo hitro izenačeni z drugimi obiskovalci. Ti si lahko film ogledajo tudi tako, da se pred predvajanjem utaborijo pred dvorano – deset minut pred začetkom predstave namreč odbije gong, vsi sedeži, ki jih imetniki vstopnic do tedaj še niso zasedli, pa so na voljo komur koli. Eno izmed festivalskih pravil je še posebno duhovito – osebje praviloma ne govori angleško, tako da se z njimi nihče ne poskuša prepirati, saj bi bila to že vnaprej izgubljena bitka.
Vseeno ni nič nenavadnega, če na hodnikih veličastnega hotela Thermal, ki sta ga Vera Machoninova in Vladimir Machonin v sedemdesetih letih zasnovala v funkcionalističnem slogu, naletite na obupanega britanskega novinarja, ki jih zmerja z birokrati. Večine obiskovalcev festivala njegove težave ne zanimajo: Karlovi Vari so (razmeroma) poceni, pred hotelom je dovolj stojnic z izvrstnim češkim pivom, festival pa vsako leto privabi tudi nekaj svetovno znanih filmskih gostov, ki jih lahko pričakajo ob rdeči preprogi in se z njimi fotografirajo. Letos je bil to denimo ameriški režiser Richard Linklater, ki je sicer ustanovitelj in umetniški vodja Austin Film Society, ene ključnih filmskih organizacij v ZDA, ki ji je bila letos posvečena posebna retrospektiva. Festival so obiskali tudi Tim Robbins, ki je prejel nagrado za življenjske dosežke, Terry Gilliam in drugi.
Eden duhovit, drugi poetičen
Za glavno nagrado festivala – kristalni globus za najboljši film – se letos potegujeta tudi dva slovenska filma, kar je sicer prava redkost. Eden je film slovensko-češkega režiserja Olma Omerzuja, Zimske muhe, ki je izjemno duhovit film ceste in je navdušil občinstvo. Štirinajstletni Mara in dvanajstletni Heduš ukradeta avto in pobegneta od doma, na poti pa s svojim nerazumevanjem odraslega življenja in pogosto nerazumnega ali celo krutega vedenja starejših ustvarjata bolečo, a tudi zabavno pripoved. Fanta naletita na moškega, iz katerega se najprej objestno norčujeta, potem pa rešita njegovega psa, ki ga moški priveže na železno utež in vrže v jezero, da bi se ga znebil. Zdi se, da ima Omerzu poseben občutek za trpljenje ali celo za sam obstoj živali, ki v njegovih filmih zavzamejo povsem samosvojo pripovedno vlogo; spomnimo se denimo na psa, ki je bil v njegovem Družinskem filmu nosilec najganljivejšega dela filmske pripovedi.
Za glavno nagrado tekmuje tudi film Zgodovina ljubezni režiserke Sonje Prosenc, ki je na mednarodnih festivalih zanimanje za svoje ustvarjanje vzbudila že s svojim prvencem Drevo. Zgodovina ljubezni je hkrati podoben svojemu predhodniku in od njega drugačen – nekoliko manj abstrakten, a kljub temu poetičen. Obema je skupen režiserkin občutek za vizualno pripovedovanje, v čemer močno prekaša svoje slovenske kolege ali slovenski film nasploh, ki se pogosto ne more osamosvojiti od gledališča in književnosti. Četudi bi bila morda intenzivnejša v krajši obliki, Zgodovina ljubezni s svojimi veličastnimi vizualnimi podobami, skozi katere pove zgodbo o skakalki v vodo, ki ji umre mati, deluje osupljivo in je gotovo film, ki si ga je treba nujno ogledati na velikem platnu. S svojimi impresivnimi kinoprizorišči in gromozanskimi filmskimi platni so Karlovi Vari za kaj takega zagotovo pravšnji kraj.
