»Na igre sem šla zato, ker sem si želela sodelovati na tekmovanju, kljub svojim letom in bolezni. Želela sem spoznati svet iger,« je povedala vedra gospa. Kljub zavidljivim letom in petim letom dializnega zdravljenja je bila vedno dobre volje in pripravljena na akcijo, prav nobenega pritoževanja ali slabe volje ni bilo slišati iz njenih ust ves čas iger. Nastopila je v pikadu in petanki in se z osvojenima bronastima medaljama odlično odrezala.
S športom se tudi v mlajših letih ni ukvarjala, zaradi bolezni, je povedala. Življenje je začela kot migrantka, saj so se starši odselili v Francijo, najprej oče že leta 1915, mama mu je sledila leta 1929. Družina se je po drugi svetovni vojni preselila nazaj v Slovenijo. V življenju ji ni bilo postlano z rožicami. Že v mladosti je imela težave z ledvicami, saj so se ji neprestano ponavljali ledvični kamni, zaradi česar je bila velikokrat operirana. Večkrat je bila tudi bolna na pljučih, čemur je verjetno botrovalo življenje v francoskem rudarskem okolju, in dvakrat je prebolela kaverno tuberkulozo. Zaradi težav z ledvicami so ji zdravniki tudi takoj, ko so konec 60 let prejšnjega stoletja v Sloveniji uvedli dializno zdravljenje, povedali, da bo nekoč tudi ona potrebovala dializo. A je ta trenutek z disciplino in ustrezno prehrano odložila za več desetletij in se z dializo zdaj v UKC Ljubljana zdravi peto leto. Izučila se je za slaščičarko, se došolala in se zaposlila kot tajnica v podjetju Utok Kamnik, ki ga danes ni več. Žal pa so jo zaradi zdravstvenih težav leta 1969 v podjetju upokojili, čeprav si sama tega ni želela, je povedala. Čas zdaj preživlja ob ročnih delih, klekljanju, branju, druženju s prijateljicami upokojenkami, občasno se udeleži tudi kakšne aktivnosti, ki jo pripravi Društvo ledvičnih bolnikov Ljubljana. Sledi tudi sodobnim tehnologijam in ob tabličnem redno uporablja tudi običajni računalnik.
»Na igrah je super, spoznala sem nove znance, prijatelje. Saj sem bila kdaj utrujena, a sem se naspala in smo šli naprej,« je povedala pozitivno naravnana sogovornica. Zanimivo, pripomni vodja ekipe Nebojša Vasić, da organizatorji sploh niso predvideli, da se bo prijavil kak udeleženec s tako častitljivo rojstno letnico, zato v prijavni obrazec ni mogel vnesti njene letnice rojstva in jo je pomladil za deset let. Ko so prispeli, je organizatorjem seveda pojasnil, kako in kaj, in Bergant-Povšetova je na zaključni prireditvi prejela posebno priznanje kot najstarejša udeleženka iger.
Tudi drugim ledvičnim bolnikom priporoča udeležbo na igrah. »Samo grejo naj in spoznali bodo, da je življenje zanimivo, tudi če si na dializi in ti ni treba samo posedati doma!« Tudi dialize v drugi državi se ni prestrašila, saj je seveda tudi med igrami morala hoditi na dializo.
Če ji bo zdravje služilo, si želi nastopiti tudi na naslednjem evropskem prvenstvu dializnih in transplantiranih bolnikov, ki bo čez dve leti. lo
