Njihova glasba je tako preplet progresivnega karakterja in postpankovske občutljivosti, včasih varljivo nedorečena, drugič povsem popoidno usmerjena. To je vsekakor glasba, ki jo vsak odkriva zase, saj se ni lahko poistovetiti z nenehnimi pritiski razgradnje in težnje po ohranjanju stabilnosti. Na to so nas spomnili pred skorajda natančno osmimi leti v Menzi pri koritu in tudi na novem, povratniškem albumu Cry Cry Cry.

Wolf Parade danes ni več skupina, ki se pretežno zanaša na prevajanje zunanjih vplivov, temveč predvsem razvijajo in brusijo svoj »hermetični« talent.

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.