Še pred nekaj dnevi sploh ni imela svoje strani na wikipedii in pred le kakšnim tednom samo okoli 30.000 sledilcev na twitterju, danes pa ima Alexandria Ocasio - Cortez tako obširen opis na wikipedii kot skoraj pol milijona sledilcev na twitterju. Kaj se je zgodilo, da je v enem tednu iz skoraj popolne anonimnosti skočila v prvi plan? Osemindvajsetletna Latinskoameričanka, ki jo mediji radi v isti sapi opisujejo kot nekdanjo natakarico in socialno demokratko, je v prvem krogu volitev za kongres v newyorškem okrožju premagala političnega veterana, demokrata Joeja Crowleyja, ki je bil kongresnik kar deset mandatov oziroma dvajset let, in s svojo zmago osupnila vse, republikance, demokrate in medije.
Zmagala s trkanjem na vrata
»Nekateri pravijo, da sem zmagala iz 'demografskih' razlogov. Kot prvo, to je napačno. Prepričali smo ženske in druge vrste volilcev. Kot drugo, tu je moj prvi par čevljev iz kampanje. Trkala sem na vrata, dokler skozi podplate ni pronicala voda. Spoštujte trud. Zmagali smo, ker smo delali več kot konkurenca. In pika,« je Ocasio-Cortezova konec minulega tedna zapisala na twitterju ter priložila fotografijo svojih obrabljenih čevljev, ki so tako pošvedrani, da je v podplatu zazijala luknja.
Trkanje na vrata, pogovori s prebivalci lokalnih skupnosti in deljenje letakov, ki so spremljali njen socialistično naravnan program in viralni oglas, se je splačalo. Dobila je 57,13 odstotka glasov, Crowley pa 42,27. Če upoštevamo, da se je v tekmo podala s 300.000 dolarji donacij, ki so jih prispevali predvsem običajni Newyorčani, njen nasprotnik, ki je imel za seboj tudi ves demokratski stroj, pa tri milijone dolarjev, je njena zmaga še vsaj desetkrat večja. Na splošnih volitvah, ki bodo novembra, se bo pomerila z republikanskim kandidatom Anthonyjem Pappasom, če bo zmagala, kar se bo glede na to, da je New York naravnan demokratsko, najverjetneje tudi zgodilo, pa bo z 29 leti postala najmlajša ženska, ki je bila izvoljena v kongres.
Bila je tudi čistilka in voznica avtobusa
»Mi imamo ljudi, oni imajo denar. Čas je, da spoznamo, da niso vsi demokrati enaki,« je članica stranke Demokratični socialisti Amerike provocirala »stare« demokrate v volilnem oglasu, ki se je raznesel po spletu tudi zaradi njenega uvodnega stavka »Ženske, kot sem jaz, ne bi smele kandidirati«, Crowleyja pa med kampanjo kritizirala, da ni v stiku z delavskim razredom v svojem okrožju ter da je preveč povezan z Wall Streetom in interesi korporacij. Crowley ji takšnih kritik ni mogel vrniti. Ne samo da je bila redno v stiku z delavskim razredom, ampak je delavski razred živela tudi sama.
Hči mame iz Portorika in očeta iz Bronxa se je kot najstnica vozila v 50 kilometrov oddaljeno šolo, po diplomi iz ekonomije in mednarodnih odnosov na bostonski univerzi se je morala vrniti domov in pomagati mami. Ko je za rakom umrl njen oče, se je, ker ni zapustil oporoke, spustila v dolgo bitko s sistemom za njegovo zapuščino, v kateri se je »iz prve roke naučila, kako odvetniki bogatijo na račun revnih družin«, hkrati pa je, da je preživela svojo, morala opravljati dve službi. Poleg tega, da je bila zaposlena na neprofitnem inštitutu, je delala kot natakarica v mehiškem baru, kot voznica avtobusa in kot čistilka.
Neomadeževana zmagovalka delavskega razreda
Osemnajsturni delavnik v času recesije ji je bil velika šola za življenje in tudi za politiko. »Razumem bolečnino ameriškega delavskega razreda, ker sem to bolečino izkusila,« je izjavila v intervjuju za televizijo MSNBC in dodala, da je njena kampanja temeljila »na jasnem sporočilu o ekonomskem, družbenem in rasnem spoštovanju delavskega razreda, posebno tistih v Queensu in Bronxu«. V svoji kampanji se je zavzemala za univerzalno zdravstveno varstvo, brezplačne univerze in javne šole, na zvezni ravni zagotovljene službe, ukinitev agencije ICE (Immigration and Customs Enforcement) in za to, da bi Amerika do leta 2035 živela samo od obnovljivih virov energije, saj so »podnebne spremembe največja državna nevarnost za ZDA«.
Ko je zmagala in se zbrala, je rezultat pokomentirala z besedami: »Srečali sta se mašinerija in gibanje, in to smo storili danes. Ameriški delavski razred hoče čistega zmagovalca in v moralni čistosti leta 2018 ni nič radikalnega.« S tem se je v izjavi za revijo Time strinjal tudi demokrat Bernie Sanders, za katerega je delala med predsedniškimi volitvami: »Danes imamo več kot sto milijonov ljudi, ki se borijo za to, da bi dali hrano na mizo. In imamo 30 milijonov ljudi, ki nimajo dostopa do zdravstvenega varstva. Z drugimi besedami, imamo srednji razred, ki se bori, in imamo ljudi, ki živijo v obupni revščini, demokratska stranka pa te resničnosti predolgo ni razumela.«
