Mestoma se zdi Brucknerjev zgodnji (ne sicer mladostni) simfonični opus še do neke mere »robat«, a že zaznamovan z osnovnimi mojstrovimi značilnostmi, povezanimi predvsem z neusmiljenim ritmičnim utripom in njegovim nenadnim prestopanjem v »onostransko« liriko. Paavo Järvi se je izkazal kot tako rekoč idealni interpret simfonije, ki glasno najavlja velikega simfonika, a včasih tudi ne prekriva enostavnejšega materiala. Slednje za Järvija ni noben problem, saj se zdi, da zna muzikantske vzgibe izvabiti iz praktično vsakega glasbenega drobca, včasih na v

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.