Delo španske skupine La Fura dels Baus sem prvič spoznal ob predstavi Faustovo pogubljenje na Salzburškem festivalu. Takrat so me vizualne rešitve, ki so opremljale polscensko postavitev neopernega dela, navdušile, predvsem njihova efektnost in vzporednost z glasbeno energijo. Toda šlo je več ali manj za vizualne »dodatke«, scenerijo, projekcije, ki pa so intendantom dale misliti in v času, ki na piedestal postavlja podobo, so logično sledila številna naročila opernih hiš.
Toda opera je vendarle dramska zvrst, zato so se omejitve pokazale kmalu – če ne drugače, najbolj ob postavitvi Wagnerjevega Nibelungovega prstana v Valencii. Člani skupine so se sicer domislili številnih spektakelskih efektov (plavanje v vodi, »robotizirani« velikani, »človeška« viseča mreža) in vizualnih čarovnij, ki pa so šli večji del povsem mimo bistvene Wagnerjeve dramske sredice, da o idejnih in svetovnonazorskih potencialih sploh ne govorimo.
Magellan in Rusi
Ljubljanska svetovna premiera spektakelskega projekta Sfera mundi nam je pokazala (do)končni stadij praznjenja dramaturške in vsebinske napetosti ter potiskanja glasbe v dekorativno spremljavo (ozvočenje je bilo spet takšno, da je bilo popolnoma vseeno, kdo in kako je igral): kaj bi lahko imela glasba iz Prokofjevega baleta Romeo in Julija ter Ognjenega ptiča Stravinskega skupnega z Magellanovo zgodbo oziroma potovanje španskega ladjevja po Tihem oceanu z rusko glasbo, ni jasno – efektno glasbo je pač mogoče posiliti v kar koli. Hierarhija glasbenega gledališča je nalomljena, pri čemer se v središče seli vizualno, kar samo na sebi ne more biti problem, toda vprašati se gre, kaj nam La Fura del Baus daje.
Predstava/spektakel Sfera mundi nam ponuja preprosto zgodbo o Magellanovem potovanju okoli sveta, kot jo pripoveduje Magellanov suženj Enrique. Siže je preprost, povsem linearen, nedramatski, nanj pa je mogoče prilepiti misel »o majhnem koraku za človeka in velikem za človeštvo«. No, nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi o predstavi: zelo veliki produkcijski vložki (tehnični, izvajalski, finančni, koordinacijski, »lokacijski«, »višinski«, akrobatski) in zelo majhni kakovostni učinki.
Povprečen kič
La Fura je pred našimi očmi na potep po Kongresnem trgu popeljala veliko ladjo, zgrajeno iz svetlobnih trakov, desetmetrskega velikana, ki ga je vlekel bager, noge pa so mu premikali scenski delavci, glasno brneči brezpilotnik je v višave popeljal malo ladjico, mična toples morska deklica je plavala v dveh malih bazenčkih, iz viseče krogle se je izvajal balet udov, na koncu pa smo doživeli še visoko visečo človeško mrežo. Vmes je Magellan umrl.
Uro dolga predstava tako ponuja nekaj spektakla, ki se napaja predvsem pri predimenzioniranem in tehnološkem (brezpilotniki, bagri, dvigala, projekcije, vrvovje), nikoli pa se ne poveže v dramsko napetost. Vizualna estetika ne presega povprečnega kiča, povezava z glasbo pa je povsem ohlapna. Nekaj osupljivosti lahko ponudijo končna človeška mreža, če je še ne bi videli že ob koncu Wagnerjevega Somraka bogov, kot tudi plavanje v bazenih in velikani (Rensko zlato), torej tudi vsi drugi »domisleki«.
Predstava me je v svoji izpraznjenosti in spektakelski mobilnosti ter predimenzioniranosti še najbolj spomnila na kakšna davna stadionska praznovanja 25. maja. Le da so bila tista brezplačna, to pa nikakor ne; je pa tudi tokrat v prvih vrstah navdušeno ploskala elita. Izrazit razkol med megalomanskimi sredstvi in pičlim estetsko-vsebinskim izkupičkom, reduciranim na dolgočasne in že videne redke efekte, kakršnim smo bili priča, je namreč še najbolj tipična za močno ideologizirano umetnost. Fantaziji bralcev prepuščam, komu je bila namenjena tokratna bakla, predstava, stisnjena med dva ognjemeta, sam pa žalostno ugotavljam, da naša družba nezadržno drvi v kataklizmo. »Umetnost« na trgu je bila bržkone tržna »umetnost«.
