Briljantina (Grease) je eden najslavnejših muzikalov vseh časov, ti pa so zadnja leta postali vroča roba tudi na slovenskih odrih. Z žanrom so se že pred več kot desetletjem začeli pogumneje spogledovati v Mestnem gledališču ljubljanskem, zadnja leta pa mu uspeva tudi na komercialni ravni – zasluge lahko pripišemo predvsem producentu (in nekdanjemu smučarju) Juriju Franku in njegovi soprogi, nekdaj priljubljeni pevki Simoni Vodopivec Franko. Frankova produkcijska ekipa namreč večja prizorišča po Sloveniji z obiskovalci polni najučinkoviteje med vsemi. Na oder postavili predstavo Moje pesmi, moje sanje in priredbo muzikala po predlogu Abbinih popevk Mamma mia!, ki si ga je pri nas v nekaj letih ogledalo več kot sto tisoč obiskovalcev.
Za letošnje poletje si je Frankova ekipa zastavila nov izziv – na oder so kljub medijsko odmevnim razprtijam s Špas teatrom postavili najslavnejši najstniški muzikal Briljantina, zgodbo, postavljeno v ameriško predmestje s konca petdesetih let dvajsetega stoletja. V izvirniku gre za gledališko predstavo ameriških avtorjev Jima Jacobsa in Warrena Caseyja, a večina jo pozna predvsem po filmski različici iz leta 1978, v kateri so glavni vlogi zaupali Johnu Travolti in Olivii Newton John.
Moška zasedba avtorjev in nepogrešljivi Smolej
Frankova ekipa se je kot večkrat doslej povezala s Festivalom Ljubljana, zasedbo avtorjev pa z izjemo strokovne svetovalke Simone Vodopivec v celoti sestavljajo moški: popevke je za slovenski jezik priredil Tomaž Domicelj, prevod dialogov so zaupali knjižnemu prevajalcu, pisatelju in komiku Boštjanu Gorencu - Pižami, režijo srbskemu gledališkemu režiserju Jugu Radivojeviću in glasbeno vodstvo Patriku Greblu, trenutno vodji glasbene produkcije na RTV Slovenija, sicer pa avtorju mnogih festivalskih popevk. Briljantino so krstno uprizorili minuli petek, zaradi nepredvidenih arheoloških odkritij pa so premiero iz napovedanih Križank preselili v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Kot je na premieri pojasnil režiser Radivojević, so skušali s slovensko interpretacijo poudariti mladostniško energijo in jo prenesti v »zgodbo o tem, da združeni s skupnimi močmi lahko dosežemo vse«.
Da slovenska različica Briljantine stavi na nostalgijo, je jasno že v uvodnem prizoru, ko se zasedba igralcev in plesalcev na oder primaje z berglami. Znajdemo se namreč na šestdeseti obletnici mature, nagovor pa zaupajo po vseh letih še vedno dežurnemu piflarju Evgenu (Gojmir Lešnjak - Gojc) in še kar živeči profesorici Lynchevi (Alenka Tetičkovič). Ko se zavrtimo nazaj v leto 1958, romanca med vzorno deklico Sandy (Saša Lešnjak) in odpadniškim frajerjem Dannyjem (Luka Markus Štajer) poteka po pričakovanjih – najprej je tu skladba o njenem in njegovem doživljanju poletne romance z naslovom Summer nights. Te so se v slovenskem jeziku iz poletnih spremenile v vroče noči, morda v znak spoštovanja do najslavnejše domače popevke.
Glasbeno-plesne točke skozi predstavo postajajo vse bolj samozavestne in izvrstno koreografirane, med vpadljivejšimi pa velja izpostaviti uprizoritev popevke Blisk mastni (v izvirniku Grease lightning) pa tudi točko Šolo pustila (Beauty school dropout). Za sanjsko sekvenco na kotalkah so v vlogi angela varuha ene od junakinj angažirali igralca Uroša Smoleja, ki nas z glasovno in tudi siceršnjo odrsko karizmo spet opominja, da je za slovenske muzikale to, kar je Meryl Streep za hollywoodski film – resnično ne bi imeli nič proti, če se pojavi prav v vsakem.
Učiteljice zapeljujejo, najstnice pa so device
Avtorji, ki so ostali zvesti večini izvirnika, so si kljub temu nekaj ženskih likov razložili po svoje. Profesorica Lyncheva, sicer ves čas ogorčena in starokopitna učiteljica, dijake občasno tudi zapeljuje (spolno nadleguje), še bolj nenavadna pa je vodja odpadniških deklet, najstnica Rizzo (Mariša Jagodič). Najkompleksnejši lik Briljantine v filmu opozarja na zlagano moralo tradicionalnih vrednot, simbolizira seksualno svobodo in se za vse to ne opravičuje, četudi trpi neodobravanje okolice, ki jo pogosto sili v obrambno držo. V slovenski različici deluje predvsem neprijazna in jezna, obenem pa svoje prijateljice še redno ponižuje. Z drugačnega vidika so se lotili celo ključnega zapleta z nosečniškim preplahom – slovenska Rizzo svojega fanta ne vznemiri samo z izjavo, da otrok ni njegov, ampak je prizadet že zaradi same nosečnosti, saj, kot izvemo, v slovenski Briljantini nista »šla do konca«.
Medtem ko ima glavni junak Danny v izvirniku namesto podložne in lepo vzgojene deklice raje odraslo in seksualno osvobojeno končno različico Sandy (na koncu filma simbolno preoblečeno v črno usnje), se dozdeva, da imamo pri nas pred takšnim odnosom še nekaj zadržkov. Slovenska Sandy se na koncu resda naliči in preobleče v črne usnjene hlače, ker tako pač veleva tradicija Briljantine, a tega v nasprotju z izvirnikom ne počne zase. Preden se z Dannyjem zavihtita v predparitvenem plesu ob pesmi Jaz hočem te zdaj (You’re the one that I want), mu namesto znamenite »Povej mi kaj več o tem, žrebec« odvrne »Saj takšno si me želel, kajne?«, zaradi česar vse skupaj deluje kot predpubertetniška maškarada deklice, ki bi rada očarala največjega frajerja na šoli. Pomislek, da slovenska Briljantina v resnici promovira vzdržnost, dokončno potrdijo v sklepnem prizoru – glavna junakinja Sandy namreč nastopi v vlogi rešiteljice lika Rizzo. Ne, ne stopi v bran njeni promiskuitetni drži, ampak razloži, da je vse skupaj samo fasada.
V sklepnem prizoru njenemu zaradi domnevne nosečnosti še kar žalostnemu fantu namreč prav ona prišepne, naj ne bo žalosten, saj je Rizzo v resnici še devica, kar vso druščino, vključno s pobotanim parčkom, neizmerno razveseli. V predstavi uporabijo celo patriarhalno zaznamovani izraz »nedolžna« in gledalcu se dozdeva, da skušajo prav z deviškostjo povrniti ugled sicer neprijetnemu liku. Rizzo je morda nedolžna, a nedolžna je, kar zadeva vse zoprne značajske lastnosti, ki so jih liku naprtili v slovenski interpretaciji, to pa še ne pomeni, da je devica. Kajti najstniki v Briljantini (pa tudi sicer) imajo spolne odnose, pa čeprav si slovenski ustvarjalci pred tem zatiskajo oči in nostalgično vzdihujejo nad preprostejšimi časi, ko so bila dekleta še lepo vzgojena.
