Poznamo avtomobile, ki so priljubljeni vsepovsod, in tiste, ki so doma le na posameznih trgih. Mednje spada tudi »kei jidosha« (lahek avto). Gre za skupino majhnih vozil, ki jih najdemo na Japonskem in imajo, da jih lahko štejemo mednje, predpisane tako največje dimenzije kot največjo moč motorja, njihova prednost pa so nižja obdavčitev in nižji stroški zavarovanja…
Ta vozila imajo na Japonskem dolgo tradicijo, predpisi, po katerih je avto še spadal v to kategorijo, pa so se večkrat spreminjali. A glede na stroge kriterije je bila ponudba vselej presenetljivo pisana, saj so bili med njimi tako mestni malčki kot po svoje simpatični škatlasti »mikrokombiji«. No, leta 1970 je na ceste zapeljal tudi prvi tak terenec. To je bil suzuki jimny, ki se je kasneje, v sicer večji podobi, različnih verzijah in tudi z drugimi imeni, razširil po vsem svetu.
»Vrata« na zadrgo
Zgodba jimnyja se je začela tri leta pred uradnim »spočetjem«. Avto, ki je služil za njegovo osnovo, je namreč leta 1967 razvilo japonsko podjetje Hope Motor Company in ga pod imenom hopestar ON 360 tudi poslalo na ceste. Dvosedežno terensko vozilce brez vrat, ki je bilo krajše od treh metrov, kolikor je bila takrat največja predpisana dolžina v kategoriji lahkih avtomobilov, je poganjal mitsubishijev motor z 21 konji (15,5 kW), imelo pa je zelo spodoben štirikolesni pogon. A med kupci se ni prijelo in bojda so ga prodali v vsega manj kot 15 primerkih, dokler ni kasneje istega leta podjetja odkupil Suzuki in v avtu vseeno videl dovolj potenciala, da se ga je odločil razvijati naprej. »Ideja je bila pač dobra, lahko, le 600 kilogramov težko štirikolesno gnano majhno vozilo, ki bi lahko zapeljalo do tistih odročnih kotičkov, ki velikim in težkim avtomobilom s štirikolesnim pogonom niso bili dostopni,« se je spominjal glavni razvojnik nekaterih kasnejših različic jimnyja Jasuši Sasaki.
Da so ga spremenili, nadgradili in »popravili«, so pri Suzukiju potrebovali dve leti, prvega jimnyja z oznako LJ10 pa predstavili leta 1970. Mimogrede: idejo za ime naj bi vodilni možje Suzukija dobili med izletom po Škotski. Avto bi se kakopak moral imenovati jimmy, a je prišlo do napake v prevodu in jimmy je pač postal jimny. Kakorkoli, pri Suzukiju so avtu namenili tudi zadnja sedeža in zamenjali motor, da bi ostali znotraj meril za kei avto, pa so kasneje rezervno kolo namestili v potniško kabino. Tako je eden od zadnjih sedežev pač odpadel, s čimer je jimny dejansko postal trisedežnik. No, pri prvi osveženi verziji so pri nekaterih primerkih tudi to spremenili in rezervno kolo namestili tik za prednja sedeža, zadnja dva pa obrnili, tako da sta gledala drug proti drugemu. Vsi zgodnji primerki so bili ob tem še naprej brez pravih bočnih vrat in imeli zgolj možnost platnene strehe. Ker pa je ta segala precej nizko, so s tem vendarle nastala provizorična platnena vrata, ki se jih je odpiralo in zapiralo z – zadrgo.
Žilav in urejen
Kmalu po prvi prenovi, ki je prinesla tudi možnost trde strehe, je Suzuki predstavil različico z volanom na levi strani, kar je nakazalo ambicije s prodajo v tujini. Že prva generacija, ki so jo proizvajali do leta 1981, je tako našla pot do Avstralije, ZDA in Evrope, kjer omejitev glede velikosti ni bilo, zato so vozila za izvoz malce spremenili in rezervno kolo namestili na prtljažna vrata. A avto je vseeno ostal majhen in z izjemnimi terenskimi sposobnostmi, zato je hitro pridobival navdušence. Izvozne številke so iz leta v leto rasle, jimny pa je postal prvi Suzukijev globalno uspešen avtomobil.
Drugo generacijo so predstavili leta 1981 in je pomenila ogromen napredek. Šlo je za povsem nov avto, je bil pa tako kot njegov predhodnik tudi drugi jimny na voljo v manjši verziji za japonski trg, pri čemer se je vmes kriterij spremenil in je bil tako lahko dolg že do 3,2 metra. Oglaševali so ga s sloganom »žilav in urejen«, s čimer so poudarili, da gre za avto, ki je sposoben težkih terenskih preizkušenj in je hkrati udoben sopotnik pri vsakdanjih opravilih, na voljo pa je bil v številnih različicah, ki so imele bodisi običajno bodisi zložljivo vetrobransko steklo, običajna vrata ali namesto njih le palico, platneno ali trdno streho ali kombinacije vsega naštetega. Pri tem so se jimny in njegove izpeljanke po svetu že toliko »prijele«, da so jih poleg na Japonskem izdelovali v številnih tovarnah od Pakistana, Indije in Tajske do Kenije, Kolumbije in Španije, na različnih koncih pa so nosile tudi različna imena: samurai, katana, potohar, sierra, fox… Pri čemer so se vse med seboj malo razlikovale, bodisi po motorju, dodatkih ali velikosti, bistveno pa vseeno ne.
Kar 16 let se je na trgu obdržala druga generacija jimnyja, ki pa jo je po tem kriteriju še presegla tretja, ki so jo predstavili leta 1997 in je bila naprodaj vse do letos. Tudi ta je na Japonskem zadržala mere, s katerimi spada v kategorijo kei avtomobila (zdaj že največ 3,4 metra), drugod pa je jimny seveda večji. Na voljo je bil s trdo in mehko streho, zaustavil pa ga ni niti razmah »mehkejših« športnih terencev. »To ne preseneča. Jimny dejansko nima prave konkurence, saj boste težko našli avto tako kompaktnih dimenzij, ki je tako terensko sposoben. In določenemu krogu ljudi je to še vedno pomembno. Zato je jimny bil, je in bo ostal pomemben del naše globalne strategije,« je še povedal Jasuši Sasaki. No, da bo to dejansko ostal, pa bo po dolgih dveh desetletjih poskrbela nova, četrta generacija, ki so jo pri Suzukiju razkrili ravno pred dnevi.
