Spomnimo se, kot bi se zgodilo včeraj, pa čeprav mineva že 30 let – prva avtoštoparska izkušnja. Na Dolgem mostu v Ljubljani smo v družbi prijatelja iztegnili palec in že nekaj minut pozneje dobili prevoz do Trsta. Čudili smo se sreči, a bili že kmalu na trnih, ko je voznik pred mejo ustavil in skrivnostno izginil, tako da smo bili prepričani, da je nekaj tihotapil čez mejo. Na koncu se je razpletlo brez težav. Štopanje kot oblika prevoza je bilo mladim desetletja blizu, tudi v Sloveniji, kjer je bilo štoparje mogoče videti na vpadnicah. Danes ni več tako, štoparjev je občutno manj, razlog pa (tudi) razvoj spleta, kjer se ljudje po različnih portalih dogovorijo za prevoz. A ta ni več brezplačen, bistvo štopanja pa je bilo in je še vedno, da do cilja prideš, ne da bi porabil en sam evro.
Ko se dvignjenega palca bojijo
Štopanje ima sicer dolgo zgodovino in sega v leto 1926, ko so se javni prevozniki v Angliji odločili za 14-dnevno stavko. Tedaj je vlada vsem, ki so imeli svoje avtomobile, ukazala, da ustavljajo ljudem ob cesti, saj štopajo zato, da pridejo na delovno mesto. Nečesa podobnega bi si danes štoparji po svetu gotovo želeli, a dvignjenega palca se vozniki marsikje kar bojijo, zato so tisti, ki ustavijo, v manjšini. »Ko sem končal šolo, vojaščino in pripravništvo, sem se odločil, da bom šel vsaj za nekaj mesecev na potovanje po Evropi. Trajalo je pet mesecev, v tem času pa sem se naučil govoriti francosko in špansko. Preštopal sem 8300 kilometrov, vmes tudi kaj delal in takrat sem si rekel: 'To je zame tisto pravo!' Anekdot ali bolje rečeno zgodb se je pri 423.000 kilometrih nabralo veliko. Najzanimivejše sem zbral v knjižni uspešnici Avtoštoparske zgodbe – Moja prva svetlobna sekunda. Zgodba, ki je najbolj vplivala na moje življenje, pa je tista, ko sem prek štopanja v Italiji spoznal italijanskega podjetnika, s katerim sva odprla podjetje, v katerem sem ostal več kot 20 let, na vrhuncu pa je imelo celo 64 zaposlenih,« se spominja Miran Ipavec, slovenska legenda štopanja.
Tisti, ki veliko potujejo s pomočjo dvignjenega palca, vedo povedati, da so štoparjem naklonjeni vozniki v državah Beneluksa, brez večjih težav pa je prevoz mogoče dobiti tudi v Romuniji, kjer je zanj treba plačati – toliko, kot stane avtobus. V Romuniji se štopa nekoliko drugače, in sicer je treba mahati z napol spuščeno roko. Zgodba zase je Izrael, kjer dvignjen palec pomeni podobno kot pri nas dvignjen sredinec. Če se odpravite na popotovanje po Evropi, vedite, da boste prevoz najlažje dobili v Nemčiji, na Poljskem in v Turčiji (nemalokrat vas voznik povabi celo domov na prigrizek), najtežje pa v Avstriji, Grčiji, na Portugalskem in v Španiji. »Splošno pravilo je, da manj ko imajo denarja, prej ti bodo pomagali. Vzhodne države stare celine so dobre. Poljska, Romunija, Ukrajina, na zahodni strani pa izstopa Irska. Najslabša je Italija, ki je edina država, kjer se ni dovoljeno voziti s tovornjaki. Tudi Španija je nočna mora vsakega avtoštoparja, skandinavskih držav pa tudi ni za hvaliti. Vse ostale so nekako v stilu toplo-hladno. Praviloma ne čakaš prav dolgo, vseeno pa se lahko kje zablokiraš za kar nekaj ur. Vzrokov, zakaj vozniki radi ustavljajo, je več. Od preganjanja dolgočasja na dolgih relacijah do želje po spoznavanju novih ljudi, učenju tujih jezikov… Pravzaprav imajo avtoštoparji in vozniki podobne vzroke in cilje,« še pojasnjuje Ipavec.
Štopanje z žensko je hitrejše
In kako je v Sloveniji? Andrej nam je zaupal, da najraje štopa v slabem vremenu. »Tedaj prevoz dobim zelo hitro, brez večjih težav pa tudi popoldne po 15. uri, ko se večinoma poslovneži vračajo z dela. Priznam, da pogosto štopam kar v paru s svojo prijateljico, ki je dobro videti. Čarom mikavne ženske namreč vozniki hitro podležejo.« Mnogi (predvsem starši) so prepričani, da je štopanje nevarno – predvsem za dekleta. Res je, da je tudi v Sloveniji že prišlo do posilstev, a so ta prej izjema kot pravilo. Večina voznikov, ki ustavljajo, je dobrih po srcu in si želijo sicer dolgočasno vožnjo nekoliko popestriti, zato poberejo štoparja, da jim dela družbo. »Slovenija ni nič boljša od evropskega povprečja. Še več, štopanje na sončni strani Alp postaja vedno težje. Opažam, da veliko ljudi med vožnjo govori po mobitelu in zato ne morejo ustaviti. Precej je tudi žensk za volanom. Rade bi bile enakopravne moškim, a nikoli ne bodo. S tem, ko zelo redko ustavijo štoparjem, se postavijo v podrejeni položaj, češ, sem šibkejša, človeka ne poznam, me bo nadlegoval… Nekajkrat sem jim že menjal počeno gumo. Takrat niso imele takih pomislekov,« še pravi Ipavec, ki štopa že 33 let.
Seveda tudi za štoparje veljajo prometna pravila, ki so zelo podobna tistim, ki veljajo za pešce. »Policija v zvezi z avtoštopom svetuje, naj bo varno. Dovoljeno je samo tam, kjer lahko hodijo pešci, nikoli na avtocestah in hitrih cestah. Tisti del uvoza ali izvoza, kjer je s prometnim znakom določeno, da je že avtocesta ali hitra cesta, je štopanje prepovedano. Globa za štopanje na avtocesti je 150 evrov. Najvarnejša mesta so na primer postajališča, počivališča, bencinski servisi in kraji, kjer so hitrosti minimalne, prostora, da voznik ustavi, pa je več. Štopa naj se samo v smeri vožnje,« pojasnjuje Vesna Drole s policije. Težava s štoparji je, da so zanje najbolj priljubljena mesta priključki avtoceste, ki pa že spadajo k avtocesti. Tako dejansko štoparji, ki čakajo na teh priključkih, ves čas delajo prekršek. Gibajo se namreč lahko le po površinah, ki so zanje namenjene, na primer pločniki. Kjer to ni mogoče, lahko hodijo tudi po kolesarski stezi, sicer pa je tudi tovrstna hoja prekršek. Če ni ne pločnika ne kolesarske steze, morajo hodijo po levi strani v smeri hoje. Pri štopanju je pomemben tudi čas. Če štopate na manj prometni cesti sredi noči, lahko to traja celo večnost. Po drugi strani pa je lahko nočno štopanje celo uspešnejše kot dnevno, saj je konkurentov manj, na cesti pa je v tem času veliko voznikov, ki so znani kot »tovornjakarji«, ki imajo radi družbo za preganjanje dolgčasa in velikokrat tudi spanca. Na vsak način si izberite primeren kraj, pokažite napis z imenom kraja, nadenite si nasmešek in iztegnite prst.
