S 1. julijem se bo dovoljena hitrost na francoskih dvopasovnih cestah zmanjšala z 90 na 80 kilometrov na uro. Na tak način hoče premier Edouard Philippe, na katerega so pritiskala združenja žrtev prometnih nesreč, rešiti 300 življenj na leto in ustaviti rast števila ubitih na francoskih cestah. Leta 2014 je bilo takšnih smrtnih žrtev 3384, leta 2016 pa 3477, kar je sicer še vedno petkrat manj kot leta 1972. V Franciji se četrtina vseh nesreč zgodi zaradi prevelike hitrosti.
Razkol v vladi
Gre za enega najbolj nepriljubljenih ukrepov sedanje vlade. V nekaterih departmajih celo nočejo spremeniti prometnih znakov. Toda nova omejitev hitrosti na 80 kilometrov na uro bo veljala tudi tam, kjer bodo ostali stari znaki z napisom 90, tako da bodo imeli odvetniki veliko dela. Tri četrtine Francozov nasprotuje zmanjšanju hitrosti in predsednik Emmanuel Macron je tudi zato izgubil nekaj odstotkov podpore, čeprav trdi, da gre za odločitev premierja Philippa, ki jo sam dopušča. Proti je nekaj ministrov, tudi notranji minister Gerard Colomb, kar mu je Philippe zameril. Kar nekaj poslancev Macronove sredinske stranke, zgroženih zaradi hudega pritiska volilcev, pa se boji, da bodo zaradi dekreta prihodnje leto izgubili evropske volitve. Vlada in tudi vladajoča stranka sta tako glede tega ukrepa precej razklani.
Desnica v bran voznikov
Mnogi Francozi menijo, da je nov ukrep vlade namenjen predvsem povečanju vladnih prihodkov. Vsako zmanjšanje dovoljene hitrosti v resnici poveča število plačanih kazni. Avtomobilisti menijo, da so molzna krava tudi zato, ker so se v zadnjem letu zvišale cene bencina, višina kazni, cena cestnin, zavarovanja in tehničnega pregleda. Skrajna desnica (Nacionalna fronta) in večji del desnice (Republikanske stranke) poskušata pridobiti voznike s tem, ko trdita, da gre pri zmanjšanju dovoljene hitrosti kot novemu viru za globe pravzaprav za nov davek. Že tako imata več podpore na podeželju, kjer se veliko uporablja avtomobile in običajne dvopasovne ceste.
Sarkozyjev vzpon prek radarjev
Na velik odpor voznikov je naletel že predsednik Jacques Chirac, ko je leta 2002 napovedal uvedbo fiksnih radarjev. Takšne radarje so vozniki kar uničevali, a letno število mrtvih na cestah se je v letih 2002–2010 zmanjšalo z 8500 na manj kot 4000. Glavne zasluge si je kot notranji minister v letih 2002–2004 lastil Nicolas Sarkozy in tudi na tak način postal priljubljen, leta 2007 pa francoski predsednik. V začetku leta 2011 pa si je zastavil cilj, da bo leta 2012, ki je bilo leto predsedniških in parlamentarnih volitev, zmanjšal število mrtvih na francoskih cestah pod 3000. Zato je hotel, da se odstrani opozorilne table o radarjih, prepove uporabo naprav za odkrivanje radarjev in poveča število skritih radarjev in policijskih kontrol. Poslanci njegove desničarske UMP so mu to preprečili, saj so se bali jeze voznikov. Najbrž je tudi ta nedoslednost nekaj prispevala k Sarkozyjevemu porazu na predsedniških volitvah maja 2012.
Po letu 2012 pa si je z zmanjšanjem števila mrtvih na cestah poskušal utreti pot v Elizejsko palačo Manuel Valls, ki je kot notranji minister in nato kot premier omenjal možnost, da bi bilo leta 2020 na francoskih cestah že manj kot 2000 mrtvih. Bil je neuspešen.
