Zavijajoče, ne čisto pravilno zapete pasmi, ob spremljavi klaviatur, ki vas popeljejo naravnost v kričava osemdeseta leta preteklega stoletja. Ko pade mrak, se v marsikaterem obmorskem kampu ali restavraciji hotelskega kompleksa oglasi pogosto enočlanski terasni bend, ki svoje tuljenje pošilja nekam v morsko daljavo. Poslušalcev skoraj nimajo. Vsaj ne takih, ki bi prišli poslušat prav njih.
Zato pa jih mora hočeš nočeš poslušati vsa okolica, najbolj pa nasankajo tisti, ki so v obmorsko restavracijo prišli na postano ribo in zapečene odmrznjene kalamare, postrežene skupaj s terasnim bendom. Edini, ki uživajo, so otroci, stari do pet let, ki tako ali tako poskakujejo na vse vrste glasbe, ter kakšen res veseljaški nemški upokojenski par, ki se na praznem plesišču nostalgično zavrti ob zvokih pesmi iz svoje mladosti. V resnici nikomur ni jasno, zakaj v dobi gigabajtov muzike na vsakem telefonu na hrvaški obali še vedno strežejo s takim dinozavrom zabave, kot so terasni bendi, ki nimajo gumba za utišanje.
