Ampak sploh nisem imel namena pisati o poletnih oblačilih, temveč o poletju. Niso vsa poletja pretirano vroča in suha, je pa res, da je čedalje več takih. In zaradi njih najbrž spreminjamo tudi svoja merila oziroma predstave o tem, kaj je poletje. Če mene vprašate, je bilo vreme že maja skoraj povsem poletno. Nevihte skoraj vsak dan, tudi zeblo nas ni in še soparno je bilo. Pa če to ni poletje! In zakaj bi morali imeti poleti ravno sušo? Pravzaprav bi morali biti veseli, da je ni (pa čeprav je ponekod tudi zdaj bolj suho kot ne). Vročina človeka izmuči. Ali res prihajamo z dopusta ob morju sredi najhujšega vročinskega vala spočiti in polni energije? Morda tisti, ki bi se ob normalnih temperaturah že tako ali tako pritoževali, da jih zebe.
Večino pa vročina utrudi. Spočijemo se morda psihično, ker pač nismo obremenjeni z vsakodnevnimi obveznostmi in skrbmi, ker lahko počnemo, kar se nam zljubi in kadar se nam zljubi – ja, to je pravi dopust. Ampak če je hudo vroče, smo bolj podobni lenim kuščarjem kot pa živahnim počitnikarjem. Oživimo šele proti večeru ali pa zgodaj zjutraj, če se nam seveda ljubi zgodaj vstati. Jutra znajo biti poleti lepši del dneva, sploh če so dnevi vroči. Takrat bi se splačalo posnemati, recimo, Špance, ki imajo čez dan siesto. Vsaj na dopustu, če nas v času službe naš delovni ritem sili delati ravno čez dan. Gradbeni delavci se mi v takih dneh resnično smilijo. Pa boste morda rekli, da so vajeni tega – morda so res, ampak jaz ne verjamem. Presneto trpijo.
Ampak mi se ne bomo prilagajali naravi, ker potem trpi ekonomija. Ekonomija je na prvem mestu, šele na drugem, ali celo na tretjem, pa ljudje. Res smo čudni, da tako razmišljamo, saj naj bi gospodarstvo vendarle delalo v dobrobit ljudi. Haha!
