Na koledarju je dan državnosti in spahuje se mi od groze. Takšen dan je: prazničen; spodobni ljudje počivajo, svobodni pa delajo. In spahuje se mi, kajti doletelo me je, da moram svoje časopisno besedilo napisati in oddati prav danes, prav zdaj, pri čemer to, da kot vzorna in odgovorna samozaposlena v kulturi – svobodnjakinja – delam na praznik, ni niti nič novega niti nič pretirano težaškega. Je pa težaško, in to zelo, da je treba ob takšnih priložnostih obdržati obraz in vse tiste notranje glasove, ki bruhajo na plano kot divje vode brez nadzora, kričavo in hrumeče, zapakirati v polikano škatlico, primerno za časopis, ki bo z vljudnimi črkami in kulturnimi stavki povedala, kar povedati gre: jezo in bolečino. Drugega v svojih globočinah skorajda ne najdem in to me žre. Joj, kako me žre! Kaj hudiča je narobe z mano?!
Podaljšani konec tedna nas je obdaril s pretanjenim kolažem skupinskih fotografij in slavnostnih govorcev. Izredni vrh o migracijah v Bruslju, slavnostna seja ob dn...
Šta znači mašala?« sem v otroštvu vztrajno spraševal svoje sorodnike, a nikoli nisem dobil zadovoljivega odgovora. »Tako se kaže,« so mi odgovarjali,...
V prvem tednu svetovnega prvenstva v nogometu so nas komentatorji razveseljevali s svojimi cvetkami, bedarijami, nesmisli in govorjenjem brez repa in...