Ali pa se niso želele spomniti. Moji nekoč pravoslavni, v času mojega otroštva pa že utrjeno ateistični sorodniki bi si pač težko razložili, zakaj ob vsakem dobru, ki se jim primeri v življenju, zavzdihnejo »Mashallah!« oziroma »Alah je velik!« Kaj šele, da bi tako očitno neskladje med svojim zmernim komunizmom in jezikovnimi navadami lahko pojasnili meni, osemletnemu janezu, ki je le s težavo ločil cerkev od džamije.

Tako se je pač v Bosni govorilo in ljudje se niso spraševali, ali njihova materinščina odraža njihovo narodnost, veroizpoved in politično pripadnost. M

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.