Minister Gove je še bolj presenetil s kritiko modela britanskega kapitalizma, ki to omogoča. Razglasil ga je za »pajdaški kapitalizem, ki koristi le bogatenju bogatih«. Zdi se, da je to »vojno napoved« sprožilo razkritje, da so direktorji devetih zasebnih podjetij za oskrbo z vodo v zadnjih petih letih »pospravili« skupno 58 milijonov funtov: skoraj šest milijonov in pol vsak. Govovo ministrstvo za okolje je namreč pristojno za v celoti že dolgo (od leta 1989) privatizirano vodno gospodarstvo. Minister pravi, da so direktorji, ki zlorabljajo sistem, »del največjega izziva našega časa«.
»Ta izziv je neuspeh našega sedanjega modela kapitalizma pri doseganju napredka, ko si vsi želimo ustvariti državo, ekonomijo in kapitalizem, ki deluje za vse. Nujno je, da se s sedanjimi neuspehi spoprimemo pošteno, ne da bi komur koli prizanesli, in da ugotovimo, kje in kaj smo naredili narobe,« je zelo lepo govoril minister. Novodobni britanski neoliberalni kapitalizem se je začel s thatcherizmom pred skoraj štirimi desetletji. Ta je pohlep spremenil v vrlino, po kateri se na Otoku najbolj »odlikujejo« prav direktorji – milijonarji. »Odličen« primer(ek) je Christopher Bailey, nekdanji glavni in kreativni direktor modne hiše Burberry, ki se je lani poslovil s skoraj trinajstimi milijoni odpravnine. Marca letos je dobil še letno plačo več kot štiri milijone funtov, čeprav so ga – zaradi zmanjševanja dobička – odstavili devet mesecev prej. Plačevali ga bodo do konca leta. Zakaj? Zaradi pajdaškega kapitalizma, v katerem si bogati med seboj »pomagajo«, da so še bolj bogati.
Mnogo hrupa za nič?
Britanski minister Gove je otoške direktorje obsodil zaradi bogatenja na račun izkoriščanja zaposlenih z bednimi plačami. Posebej je obsodil direktorje, ki si izplačujejo orjaške dividende, čeprav vedo, da so pokojninski skladi njihovih podjetij skoraj prazni. Obsodil je tudi mednarodne korporacije, ki imajo davčno zakonodajo držav za nekaj neobveznega.
Njegova vojna napoved pohlepnim direktorjem spominja na naslov Shakespearjeve igre: Mnogo hrupa za nič. Gove je ambiciozen politik in je hrupen, ker ga mika zaradi brexita majavi premierski stolček Therese May. Tako je Britance posredno spomnil, da je Mayeva ob prihodu na oblast pred dvema letoma napovedala odpravo nanizanke krivic v britanski družbi in vlado, ki jo bodo vodili interesi vseh, ne pa le peščice privilegiranih. Spomnil jih je tudi na to, da je Mayeva ostala pri besedah.
Tresle so se gore, rodilo se ni nič
Britanski politiki so res izjemno pohlepnim direktorjem že velikokrat podobno grozili: tresle so se gore, pa se niso rodile niti miške. Ko so nedavno poslanci poslovnega odbora zasliševali predsednico nadzornega odbora gradbenega orjaka Persimmon in jo vprašali, koliko je lani zaslužil direktor Jeff Fairburn, je odgovorila: »Okoli 45 milijonov.« Poslanci so bili šokirani. V resnici jih je zaslužil 47. Kaj sta dva milijona manj ali več pri taki vsoti. Dan kasneje je prišlo na dan, da je Fairburn lani zaslužil 1323 povprečnih plač podjetja, ki ga vodi. Pa tudi, da so lani on in njegova dva namestnika zaslužili po več kot 25 milijonov. Vodilni trije so pospravili skupno 104 milijone.
Te dni odmeva tudi kar 19 milijonov funtov odpravnine, ki jih bo dobil odstavljeni direktor enega največjih oglaševalskih podjetij WPP Martin Sorrell. Odstavili so ga zaradi suma zasebne porabe denarja podjetja, med drugim za plačilo prostitutke. »Zaslovel« je leta 2016, ker je v enem samem letu prejel 70 milijonov funtov in ker je dejal, da si zasluži vsak peni, ki ga je dobil. Lani je bil zelo jezen, ker se je zaradi posega delničarjev moral sprijazniti z »le« 48 milijoni funtov zaslužka. V zadnjih petih letih je zaslužil 210 milijonov.
Višek ošabnosti
Kako aroganten odnos do nemočnih politikov imajo bogati direktorji, je te dni najbolje pokazal Arron Banks, zavarovalniški tajkun, ki je za brexitsko kampanjo porabil svojih dvanajst milijonov funtov. Med zasliševanjem v parlamentu, na katero so ga poklicali zaradi obtožb, da se je med kampanjo sestajal z ruskim veleposlanikom, je bil ne le skrajno ošaben in nesramen do poslancev, ampak je tudi priznal, da je med brexitsko kampanjo lagal in se zavestno norčeval iz novinarjev, politikov in drugih. Zadnja tri vprašanja poslancev je ignoriral in skupaj s svojim poslovnim partnerjem prekinil zaslišanje, rekoč: »Ne bi bil rad nesramen, vendar se bojim, da imam tudi druge opravke.« Ko ga je predsedujoči vprašal, ali lahko ostaneta še pet minut, je dejal: »Odgovor je ne.«
