Prijazno mi je bil ponujen viski, kar je nakazovalo resnost situacije. Kot pred dvobojem v vesternu. Seznanjen sem bil z odločitvijo habilitacijske komisije UL, da je bila moja kandidatura zavrnjena. Razlog: čeprav so me ocenjevalci (trije redni profesorji in dodaten zaslužni profesor) ocenili pozitivno, hudo padem pri kriteriju trimesečnega bivanja v tujini. S tem izostankom ne izkazujem dovolj velike vpetosti v mednarodno okolje.
Ta kriterij, ki je bil vključen v nova habilitacijska merila, sem poznal. Vedel sem tudi, da je bila interpretacija nekaj časa odprta, jasno dorečena šele teden dni po tem, ko sem oddal vlogo za kandidaturo. Vedel sem tudi, da hodim po robu, kot sem v podobni situaciji že prej. Vendar sem, kakršen sem. Rad se spopadam! Predvsem sem prepričan, da je to le eno izmed mnogih meril, ki jih je mogoče upoštevati. In da je to merilo, ki ga na tujih univerzah, kjer ga sploh imajo, jemljejo z zdravo mero razuma. Kolega z Univerze v Münstru, ki sem ga seznanil s svojim problemom, ga je opredelil kot nasilništvo provincialnih univerz: kompleks majhnosti bi rade pozdravile z mobilnostjo. Provincialnost pa je od nekdaj zadeva duha, in ne geografije. Znano mi je tudi bilo, da je zaostritev teh meril, oblečena v leporečje nujne internacionalizacije, namenjena upočasnjevanju akademskega napredovanja, ki je kajpak strošek.
V tujini sem v poklicni vlogi bival sto štiri dni, dan gor ali dol. Praviloma v krajših obdobjih, kolikor je pač trajalo kakšnih trideset konferenc, kolokvijev in simpozijev. Na njih sem bil brez izjeme aktiven, včasih celo v treh različnih vlogah, tudi v vlogi prvega govornika. Ob tem sem bil štiri leta nacionalni koordinator mednarodne raziskave v okviru projekta NORFACE in po tej poti v tedenskih stikih s kolegi v tujini. Sklepal sem, da bi premislek o omenjenem manku v povezavi z drugimi odlikami, ki jih imam, inteligentne ljudi privedel do pozitivnega sklepa. In jih tudi je. A nato se je vmešala še birokratsko razmišljujoča habilitacijska komisija UL.
Kot strokovnjak za proučevanje religij vem, da je mogoče besedila brati na različne načine. Svete spise je mogoče brati kot nezmotljive in dobesedno ali »po duhu«. Tiste vernike, ki jih berejo dobesedno in/ali kot nezmotljive, v moji stroki označujemo s fundamentalisti. Ko mislijo, da rešujejo svet, so težava sami zase in za svet. Svet pa dejansko rešujejo tisti, ki dojamejo dobrega duha besedil. Tiste birokrate, ki razne predpise in pravilnike berejo dobesedno in kot nezmotljive, bi po moji presoji lahko šteli za laične fundamentaliste. V spopadu z njimi se je treba vedno znova ozaveščati, da nismo mi zaradi pravil, ampak so pravila zaradi nas. Kot znanstveniki pa – da znanost niti za znanstvenike ni najpomembnejša v življenju.
Mednarodno sodelovanje je nujno. Vendar nekateri radi potujejo, drugi ne. Nekateri kolegi so tozadevni virtuozi, drugi nismo. Ne bi bilo prav, če bi bili vsi enaki. Spadam med tiste, ki imajo tu celo nekatere komplekse in zadržke. Govorice o izpolnjevanju mnogim nadležnega kriterija, ki zaposlenim med drugim nalaga trimesečni celibat, odsotno starševstvo ipd., so polne primerov bližnjic, izigravanja, navideznega izpolnjevanja – vsega, kar se poraja, ko se neživljenjski predpis spravi nad podrejene. A univerza gre mimo tega, saj ji, v skladu z Hobbesovim Behemotom, kot pravemu oblastniku povsem zadostuje podanikovo navidezno podrejanje pravilom. V skladu s tem akademski naslov na UL obdrži tudi ponarejevalec raziskav in rezultatov.
Sklep habilitacijske komisije UL, ki mi je bil vročen v četrtek, je podpisal predsednik komisije redni prof. dr. Jurij Jaklič. Situacija, v kateri sem, me sili, da storim, česar sicer ne bi storil: da se prostaško primerjam. Redni profesor dr. Jaklič po točkovanju Sicris v juniju 2018 dosega 395 točk. Podpisani, ki bojda ne izpolnjujem kriterijev za nižji naziv, sem v času oddaje vloge dosegal 731 točk (zdaj 637). V mednarodnem sodelovanju v tej petletki ni bistvene razlike, razen te, da sem jaz vse svoje nastope pripravil sam, on pa vse v soavtorstvu. Dr. Jaklič ne deluje kot javni znanstvenik. V zadnjih desetih letih ni napisal nobenega članka za širšo laično javnost. Jaz sem jih v tem obdobju štiriindvajset (plus dva). Največ ravno za Dnevnik, ki mu tudi zato zaupam svoje težave. Kaj to pomeni? To pomeni, da mora biti bistveno bolje ocenjen strokovnjak v univerzitetnem kokošnjaku dva klina nižje, če ne izpolnjuje kriterija, ki sam po sebi ne nakazuje strokovnosti. Kakšen je smisel tega? Smisel tega je meni tuj, zato lahko rečem, da v tem smislu že leta (in ne samo tri mesece) živim v tujini.
Viski pri dekanji sem zavrnil. Rekoč, da nisem dobri stari John Wayne, ki je bil že do poldneva nalit; od tu morda tista njegova zagonetna hoja. Želel pa bi si, da bi si glede kriterijev za habilitacije natočili čiste vode. Če to storim samemu sebi, si moram priznati, da se s tako univerzo ne morem poistovetiti. Zato ne bom vložil prošnje za izvolitev v naziv docenta. Dekanja bo zato morala podpisati dokument, ki bo zaključil mojo sociološko kariero na FDV.
DR. MARJAN SMRKE
