Je moč predsednika Recepa Tayyipa Erdogana v državi s pešajočim gospodarstvom, kjer je več kot polovica volilcev mlajših od 30 let, nezaposlenost med mladimi pa je več kot 20-odstotna, še vedno tolikšna, da bo slavil tako na parlamentarnih kot predsedniških volitvah? To je ključno vprašanje pred volitvami, kjer javnomnenjske raziskave napovedujejo prvi večji »poraz« Erdogana, odkar je pred šestnajstimi leti prišel na oblast ter v dobrem in slabem preoblikoval Turčijo kot še noben domači voditelj po Atatürku.
Pešajoči gospodarski čudež
Volitve predstavljajo Erdoganu zadnjo oviro, da bi skupaj z AKP zdaj lahko sinhronizirano popolnoma zavladal Turčiji. Prav s to željo se je odločil za predčasne volitve, čeprav je aprila, ko jih je razpisal, uradno zanje navajal povsem druge razloge. Ko je napovedal volitve poldrugo leto pred rokom, je pojasnjeval, da si želi stabilno Turčijo zaradi nepredvidljivih razmer v Siriji in Iraku, kjer je sicer Turčija s čezmejnimi napadi na kurdske položaje del zapletenega varnostno-političnega mozaika. Prav tako je predčasen odhod na volišča opravičeval z željo po konsolidaciji vse slabšega stanja v ekonomiji. Čeprav je turško gospodarstvo v letošnjem prvem četrtletju zraslo za 7,4 odstotka v primerjavi z enakim obdobjem lani, je turška lira denimo v zadnjem letu izgubila kar petino vrednosti, prav tako pa inflacija znaša visokih 12,5 odstotka. Zaradi bojazni investitorjev pred vse večjo avtoritarnostjo Erdogana so neposredne tuje investicije v Turčiji lani upadle na najnižjo raven v zadnjih sedmih letih (10,8 milijarde dolarjev). Vse to ob najnižjem čuti predvsem srednji sloj s krepko znižanim življenjskim standardom.
V zenitu svoje moči je Erdogan tako začutil, da z odhodom na volitve ne gre odlašati. A politični oportunizem se mu morda ne bo izšel. Opoziciji se sicer ni uspelo poenotiti o skupnem kandidatu (poleg Erdogana se za najpomembnejši položaj v državi poteguje še pet kandidatov), ji je pa zato uspelo skovati skorajda povsem enotno predvolilno zavezništvo, v katerem od pomembnejših političnih sil v državi manjka zgolj prokurdska stranka HDP. Prav to utegne Erdogana in AKP pripeljati do točke, ki je ne poznata. Vsak drugačen scenarij kot dvojna zmaga (predsedniška in parlamentarna) bi bil namreč za Erdogana povsem nova situacija.
A prav to se utegne zgoditi po nekaterih javnomnenjskih napovedih, ki so sicer nezanesljive, ker velik del prebivalstva slabi dve leti po neuspelem vojaškem udaru v okoliščinah izrednih razmer v državi ne razkriva svojih preferenc. Vladajoča stranka AKP naj bi dobila manj kot 50 odstotkov glasov, s čimer bi izgubila absolutno večino v 600-članskem parlamentu.
Razlog za takšne napovedi verjetno tiči v uspešnem nastopu opozicije, ki se je Erdoganu nasproti postavila s predvolilnim zavezništvom. Republikanska stranka (CHP), stranka Iyi (Dobro) in stranka Saadet so oblikovale Zavezništvo nacije, ki z različnih koncev najeda AKP in njeno predvolilno partnerico, nacionalistično stranko MHP Devleta Bahcelija.
Tudi Erdogan, ki je bil v tej volilni kampanji zelo nenapadalen, bo sodeč po javnomnenjskih napovedih moral predsedniški prestol naskakovati v drugem krogu. Nasproti mu utegne stati sveži obraz največje opozicijske stranke CHP – Muharrem Ince. 54-letni politik je z živo kampanjo, ljudskim pristopom in tudi populistično retoriko, doslej veščo le Erdoganu, uspel odstraniti sloves CHP kot reakcionarne in elitistične stranke.
Ali bo Erdogan na prihajajočih volitvah res dosegel najslabši rezultat svoje politične kariere, je precej odvisno od glasovanja skrajno konservativnih Kurdov. Te je AKP vedno štela med svoje volilce. Toda ob povsem razblinjenih Erdoganovih obljubah, da želi jugovzhodu države prinesti stabilnost, mu utegnejo obrniti hrbet in glasovati za prokurdsko HDP, ki bo verjetno prestopila visok 10-odstotni volilni prag. Kurdi so tako postali eden izmed odločilnih dejavnikov teh volitev.
AKP se vsaj na možnost izgube absolutne večine v parlamentu že pripravlja. Z nacionalistično MHP napoveduje sklenitev povolilne koalicije – prve, ki bi bila za AKP potrebna po šestnajstih letih. Zadovoljen zaradi verjetne uvrstitve v drugi krog predsedniških volitev je tudi Ince. Če mu preboj uspe, je vse možno, zagotavlja samozavestno.
