»Radikalizacija še ni kaznivo dejanje. Je pa treba biti pozoren, ko se radikalizem spremeni v terorizem,« je sodobne varnostne izzive v sredo na sedežu Eurojusta v Haagu pojasnjeval Frederic Van Leeuw, zvezni tožilec iz Bruslja, ki je preiskoval tudi teroristične napade v belgijski prestolnici. Zato priznava, da je proti tovrstnim storilcem težko ukrepati, preden sami opozorijo nase.
Varnostni izzivi po porazu Islamske države se zdijo drugačni, kot so bili pred tem. Po eni strani je tveganje organiziranih terorističnih napadov zaradi padca Islamske države manjše, po drugi strani pa obstaja večja nevarnost napada tako imenovanih »osamljenih volkov«, ki se radikalizirajo sami ali pa se odzovejo pozivom zadnjih vzdihljajev Islamske države, naj napadajo svoje sosede, policiste in podobno. S tem se razumevanje terorističnih napadov spreminja – takšni napadi posameznikov pred letom 2014 niti niso bili kvalificirani kot terorizem. Tudi sicer terorizma ne gre preveč poenostavljati, oziroma, kot pojasnjuje Van Leeuw: »Če nekdo napade in vpije 'Alah je velik!', to še ni nujno terorizem.«
Izziv vrnitve borcev Islamske države
Vrnitev evropskih državljanov, ki so bili dejavni kot borci Islamske države ali so se ji priključili na kakšen drug način, predstavlja velik izziv za preiskovalce in organe pregona. Še posebno težke se zdijo odločitve, kako obravnavati mlade fante, ki so bili znotraj vojaških struktur Islamske države po eni strani indoktrinirani, po drugi pa tudi travmirani. Nekateri so bili že pri devetih letih prisiljeni v uporabo strelnega orožja.
Tako Van Leeuw kot njegov pariški kolega François Molins za uspešen boj proti terorizmu vseh vrst, izvorov in oblik poudarjata sodelovanje med državami. Oba sta zato podprla sredino skupno izjavo pravosodnih ministrov Nemčije, Španije, Francije in Belgije, da je treba na ravni EU še povečati dostop do vseh informacij, ki so na tem področju na voljo pri pravosodnih organih posameznih držav. To formalno narekuje že odločitev Sveta Evropske unije iz leta 2005, ki pa po mnenju štirih pravosodnih ministrov še ni optimalno zaživela. »Več kot deset let kasneje, in čeprav je bila Evropa tarča večjih terorističnih napadov, ta odločitev še ni bila sistematično implementirana pri vseh državah članicah,« ocenjuje četverica, ki si želi, da bi pravosodni register znotraj Eurojusta zajel podatke o vseh tekočih preiskavah in obsodbah terorističnih kaznivih dejanj znotraj Evropske unije.
Čeprav so pravosodni organi držav članic lani izmenjevali informacije in se medsebojno povezovali v rekordnih 2550 primerih (število povezovanj iz leta v leto raste, ob ustanovitvi Eurojusta leta 2002 sta bila takšna 202 primera), se tudi slovenski predstavnik pri Eurojustu Boštjan Škrlec strinja, da nekatere rezerve še obstajajo.
»Tudi sam sem za skupno izjavo četverice izvedel šele danes in je zato bolj konkretno ne morem komentirati. Lahko pa povem, da obstajajo rezerve pri učinkovitosti preverjanja, ali je bil neki tujec v EU morda že obsojen. Ko tujec na primer pride na schengensko mejo, ga bodo policisti preverjali, a tudi če je bil obsojen, alarm ne bo zasvetil. Ali je takšno preverjanje ta trenutek sploh izvedljivo in ali bi bilo tudi v skladu z varstvom človekovih pravic, v tem trenutku ne morem reči. Zagotovo pa je to ena izmed stvari, o kateri se moramo pogovarjati in vprašanja razjasniti. Gre za vprašanje tehtanja varnosti, nevarnosti, človekovih pravic in podobno,« je za Dnevnik dejal Škrlec.
