Prümsko pogodbo so poimenovali po nemškem mestu Prüm, kjer jo je leta 2005 podpisalo samo sedem članic EU (Avstrija, Belgija, Francija, Nemčija, Luksemburg, Nizozemska in Španija), čeprav je bila odprta za vse članice. Cilj varnostnega sistema je bilo povečanje varnosti državljanov z okrepitvijo čezmejnega varnostnega policijskega sodelovanja, zlasti v boju proti terorizmu, čezmejnemu kriminalu in nezakonitemu priseljevanju. Članicam pomaga pri identificiranju kriminalcev in teroristov z izmenjavo podatkov o DNK, daktiloskopskih podatkov (prstni odtisi in sledi, odtisi in sledi dlani in podobno) in podatkov iz registrov motornih vozil. S stalnim dostopom do vseh teh podatkov lažje preprečujejo teroristična in čezmejna kriminalna dejanja ter nezakonito priseljevanje, lažje tudi ukrepajo ob neposredni nevarnosti. Zahvaljujoč temu sistemu so francoske in belgijske oblasti na primer identificirale teroriste, odgovorne za napade v Parizu novembra 2015.
Britanija bi in ... ne bi
Zdaj je polnopravnih podpisnic prümske pogodbe štirinajst. Slovenija se jim je pridružila leta 2007. Poleg nje so se ustanovnim podpisnicam pridružile Bolgarija, Estonija, Finska, Madžarska, Romunija in Slovaška. Odnos Britanije to tega sporazuma je bil od vsega začetka podoben kot pri mnogih drugih evropskih zadevah: bi in… ne bi. Najprej se je sodelovanju izmaknila, potem pa se je, tako kot več drugih članic, odločila za delno sodelovanje, ki ga je evropska komisija odobrila maja 2016.
Britanska evropska zgodba »bi in ne bi« oziroma »bi samo to, kar nam ustreza, ne pa drugega, hvala« pa se nadaljuje tudi zdaj ob brexitu. Odnos do prümske pogodbe to potrjuje. Februarja lani je minister za brexit in vodja britanskih pogajalcev David Davis na velik zvon obešal, da bo Britanija po brexitu prekinila sodelovanje v okviru prümske pogodbe in ga nadomestila z »novimi dogovori«. Zdaj pa britanski ministri soglasno ugotavljajo, da je sodelovanje v prümski pogodbi zelo jasno v britanskem državnem interesu, in obtožujejo »naše bližnje sosede Francoze«, da hočejo blokirati britanska prizadevanja, da bi ostali del varnostnega sistema EU.
Francosko zanikanje
»To ni res in je absurdno,« se je včeraj odzval predstavnik francoskega veleposlaništva v Londonu, rekoč, da se o bodočih odnosih z Britanijo pogaja evropska komisija, ob polni podpori vseh članic, in da si je Francija v preteklosti želela sodelovanja Britanije v sistemu varnostnega čezmejnega sodelovanja. Zaradi še neznanega razloga britanski ministri Francijo krivijo za to, da se evropska komisija drži pravila, da ne deli občutljivih informacij s »tretjimi državami« (torej nečlanicami). Podobno velja za satelitski navigacijski sistem galileo, ki je Britance, ker se ne morejo sprijazniti s slabimi posledicami odhoda iz EU, razburil pred nekaj dnevi.
Domnevna košarica za sistema prüm in galileo pa ni edino, zaradi česar se trenutno razburjajo. Britanci so si želeli posebnega pobrexitskega sporazuma tudi o znanstvenem in raziskovalnem sodelovanju z EU, o katerem pa se ta ne želi pogovarjati. V Londonu se najbolj razburjajo, ker so jim v Bruslju povedali, da lahko po brexitu sodelujejo samo kot »tretja država« v projektu Horizon 2020, največjem projektu EU, ki je namenjen raziskavam in inovacijam in ima na razpolago skoraj 80 milijard evrov za obdobje sedmih let (2014–2020). Na Otoku užaljeno ugotavljajo, da bodo imeli v tem projektu slabši položaj, kot ga imajo Izrael, Turčija, Albanija in Ukrajina, ki v njem sodelujejo kot pridružene države.
Britanci tako iz dneva v dan odkrivajo vse več tega, kar so jim med kampanjo o odhodu iz EU zamolčali zagovorniki brexita, ki so obljubljali, da se jim bosta zunaj EU cedila med in mleko. In vse več se jih strinja z mnenjem, da je brexit »največja neumnost, kar jih je kdaj naredila kakšna država«, kot je svojčas izjavil nekdanji newyorški župan Michael Bloomberg.
