Resna zgodovinska veda ima svoja stroga pravila: dogodke in osebnosti v njej se mora opisovati strogo nepristransko na podlagi vseh znanih in preverljivih dejstev, ničesar se ne sme (dobronamerno ali zlonamerno) dodajati, kot tudi analogno ničesar izpuščati. Ob zaslugi Stalina za zmago v »2. svetovni vojni« se mora tako sočasno dodati tudi njegovo fizično eliminacijo njegovih političnih tekmecev ter milijone umrlih v gulagih ob polarnem krogu.

To objektivno zgodovino se bistveno razlikuje od močno subjektivno obarvanega zapisa predsednika nekdanjega odbora za varstvo človekovih pravic Igorja Bavčarja, obenem tudi »novorojenega zgodovinarja z Doba«, na kar se je, razen kluba osamosvojiteljev, na tako ekskluzivno »olastninjenje« večine zaslug za slovensko osamosvojitev upravičeno v javnosti protestno že odzval niz predstavnikov drugih aktivnih udeležencev večletnega procesa naše osamosvojitve. Dodatno si lahko mnenje še dopolnimo tudi iz trodelnega zapisa na RTVS o Janezu Drnovšku, nekdanjem predsedniku dotedanje SFRJ (in nizu politikov iz tistega razdobja).

Pri tem pa je bila tako s strani (za to pristojnih) kot zlasti medijev povsem spregledana nenaključna časovna (in preračunljiva) koincidenca te objave nekdanjega tesnega soborca (notranjega ministra iz junija 1991) v očitno vnovični navezi s sedanjim predsednikom SDS Janezom Janšo (tedanjim ministrom za obrambo). Nihče od zato poklicanih pa se ne sprašuje, ali je tak »javni promocijski prispevek« (v SP Dela) kot poseg v kampanjo s strani obsojenca na večletno kazen pravno sploh dopusten. To je vsaj podobno absurdu, kot da bi obsojenec na dolgoletno kazen lahko javno posegal v parlamentarno diskusijo o spremembi kazenskega zakonika.

Igor Bavčar je s svojo kasnejšo aktivno politično vlogo pri izbrisu nekdanjih sodržavljanov vso Slovenijo pred Evropsko unijo in tudi v odnosih z nekdanjimi bratskimi republikami moralno, a tudi izjemno finančno zadolžil. Kot gospodarstvenik pa je s svojimi osebnimi finančnimi špekulacijami prisilil oslabljeni Istrabenz na konkurzno razprodajo niza na področju nekdanje Jugoslavije še zdaj uspešnih slovenskih gospodarskih znamk čezmejni zagrebški Atlantic grupi. Oboje mu opravičeno odreka nadaljnje zaupanje tako relevantne kulturne, politične kot tudi gospodarske javnosti.

Nekdanji zgodovinar in Titov biograf Vladimir Dedijer, ki je kot politični disident našel zatočišče v tolerantnejši prejšnji Sloveniji, je nekje samokritično zapisal: »Dolazim iz onih krajeva, gde neki ljudi po čitav dan glačaju svoju vlastitu bistu.« (Prihajam iz krajev, kjer nekateri vse dneve svetlijo svoj lastni kip). Po naši izkušnji ne velja to le za njegovo rodno Črno goro, temveč žal za vse nekdanje jugomeridijane, torej tudi za nas.

Predsedniku RS Borutu Pahorju je enkrat vendarle priznati, da je z nepovabilom na proslavo 30-letnice odbora znal tega razločevati od tistega poznejšega, bistveno problematičnejšega Bavčarja, z njegovo nedopustno predvolilno epistolo javnosti kar neposredno z Doba.

Grega Košak, Ljubljana