Pričujoče besede naslova sem si izposodila iz zaključnega stavka članka Demokracija za naivneže izpod peresa novinarja Zorana Potiča (Dnevnik, 16. junija 2018).
Žalostno, toda resnično je, da se nihče od skoraj 1.800.000 volilk in volilcev – razen Vilija K. in njegove komisije – ni zainteresiran poglobiti v dejstva, na katera že desetletja opozarjam glede popolne odsotnosti nadzora nad volilnimi organi, ki so nič drugega kakor podaljšane roke dveh vedno istih političnih strank, že od leta 1990 aboniranih v parlamentu in posledično v vseh drugih organih in organizacijah države ter njenih podjetjih. Volilci so se sicer ob letošnjih državnozborskih volitvah nekoliko »prebudili«, a kaj, ko jih prehitevajo oblasti željni posamezniki in 200 soustanoviteljev z ustanavljanjem novih in novih političnih strank. Namesto da bi si najprej postavili temelje s poštenimi volitvami in referendumi, nato pa si začeli utrjevati svoj politični položaj. S kontinuiranim nadzorom nad ravnanjem volilnih organov bi zagotovo dosegli in presegli lastništvo dveh političnih strank nad najvišjim državnim organom – parlamentom.
Poštene volitve so temelj demokratične ureditve. In če pri nespornem dejstvu, da se nezakonito in nesankcionirano odnašajo glasovnice z volišč, pri čemer si lahko politiki že z eno samo odtujeno glasovnico in dobro organiziranostjo (in dve od političnih strank imata vrhunsko organizacijo) vnaprej zagotovijo volilno zmago, nihče ne reagira, tudi policija ne, je brez smisla pisariti ji, da je bilo pri letošnjih volitvah odtujenih 160 glasovnic, od tega kar 97 na volišču Omnia.
Čakam dan, ko bodo volilke in volilci pri vseh mogočih organih nadzora končno sami ugotovili, da so ne samo volilni statisti, marveč race in racaki, ki jih lažnivi kljukci lovijo na eno samo zrno in vodijo na volišča…
Ida Čuden Rebula, Sežana
