Novi kolumbijski predsednik Ivan Duque, ki se je predstavljal kot nasprotnik mirovnega sporazuma z gverilskim gibanjem FARC, je po razglasitvi rezultatov izjavil, da tega ne namerava razveljaviti, marveč popraviti. Z zbranimi 10,3 milijona glasov od približno 37 milijonov volilnih upravičencev je Ivan Duque postal 117. predsednik Kolumbije in hkrati najmlajši državni poglavar v kolumbijski zgodovini. V primerjavi s prvim krogom je število glasov podvojil tudi njegov nasprotnik Gustavo Petro, ki ga je podprlo osem milijonov volilcev. V Kolumbiji, ki ima predsedniški sistem, ni še nikoli doslej položaja predsednika države zasedel levičarski kandidat niti ni še nobenemu uspelo zbrati tolikšnega števila glasov, zato se Petro ne čuti poraženega, kot je dejal v povolilnem govoru in čestital Duqueju za zmago. Ob tem je člane stranke pozval k nadaljnjemu delu, da bi prej ali slej osvojili predsedniški položaj. Duqueju je očital, da je zmagal s širjenjem laži o Petrovem socialnem in političnem programu, češ da je populističen in da namerava uvesti enak režim, kot vlada Venezueli.
Stric iz ozadja
Med službovanjem pri Medameriški banki za razvoj (BID) v Washingtonu je Ivan Duque, po poklicu pravnik, spoznal kolumbijskega predsednika Alvara Uribeja (2002–2010) in se pridružil njegovi stranki Demokratičnega centra. Leta 2014 je bil izvoljen za senatorja, leta 2016 je vodil referendumsko kampanjo proti mirovnemu sporazumu z gverilci. Po neuspehu vlade na referendumu je bil sedanji predsednik države Juan Manuel Santos primoran v ponovna pogajanja z gverilci in je novembra istega leta z njimi sklenil mirovni sporazum. Med odločnimi nasprotniki sporazuma je bil prav Uribe, ki je kljub desni in brezkompromisni politiki še vedno najbolj priljubljen politik v Kolumbiji. Uribe je bil Duqueju vseskozi politični mentor in glavni zagovornik njegove kandidature za predsedniški položaj, saj se sam po ustavi zanj ne more več potegovati, a ima kot senator še vedno zelo velik vpliv. Nekateri analitiki zato izražajo bojazen, da bo državo v resnici vodil Uribe, Duque pa jim na to diplomatsko odgovarja, da bo Uribe v senatu, on pa v vladni palači. Uribe je stal tudi za Santosovo predsedniško kandidaturo leta 2010, a sta kaj kmalu postala nasprotnika.
Preseganje delitev
Novoizvoljeni predsednik je v svojem prvem govoru pozval Kolumbijce k enotnosti, rekoč: »Nič več delitev, nič več poraženih državljanov …, ne bom vladal s sovraštvom. Danes smo vsi privrženci miru in zgraditi moramo tak mir, ki bo ohranil željo in omogočil gverilcem dejansko demobilizacijo.« Dodal je, da mirovnega sporazuma ne namerava zavreči, temveč spremeniti, tako da bodo vojne žrtve del mirovnega procesa, in zaključil z mislijo: »Nasilje ne pomeni varnosti.« V agendi njegovega programa so še boj proti korupciji in kriminalu, prepoved vseh vrst drog, institucionalne reforme, razvoj in gradnja infrastrukture, vključno z gradnjo mreže šol. Na ekonomskem področju napoveduje znižanje davkov za srednja in mala podjetja, razvoj industrije, predvsem na osnovi novih tehnologij, in prenehanje odvisnosti od izvoza nafte in drugih surovin, podpira pa metodo hidravličnega drobljenja za pridobivanje nafte in plina. Na socialnem področju ohranja desničarsko ideologijo, da prinaša trg rešitev za vse, čeprav je Kolumbija ena od držav z največjo koncentracijo dohodkov na svetu in kjer po uradnih podatkih živi v revščini 26,4 odstotka prebivalstva. Zavzema se za sistem plačevanja šolnin za študij in povečanje participacije privatnega sektorja v izobraževalnem sistemu.
