Delo Prepovedani sad angažirane švedske striparke Liv Strömquist ne z naslovom ne z naslovnico, na kateri je narisana razkrečena ženska z rdečim madežem na hlačkah, ne zavaja. Duhovito zastavlja bistvena vprašanja o najosnovnejšem – o ženskem spolnem organu. Kot slikovito in črkovito poudarja ustvarjalka, v naši kulturi o vulvi in vagini, kaj šele o razliki med njima, (v javnosti) sploh ne govorimo. Pa bi morali.
Kratka črtica
Lep primer tega so informacije o življenjskih oblikah na Zemlji, ki jih je Nasa leta 1972 poslala v vesolje kot neke vrste sporočilo v steklenici za morebitna vesoljska bitja; tam ima moški narisan spolni organ, ženska pač ne. »Kaže, da je bila v originalni verziji narisana 'kratka črtica, ki je nakazovala žensko vulvo'. Črtico so potem avtorji izbrisali, ker so se bali, da ploščice z vidno vulvo vodstvo Nase ne bo odobrilo,« navaja avtorica; očitno vesoljskim bitjem niso želeli zbujati nelagodja. No, na njihov odgovor skoraj 50 let kasneje še čakamo, nemara so se res ustrašili stika s civilizacijo, ki ne zna narisati niti »navadne vulve«.
Kaj šele z vrsto, ki družbeno pripoved še v 21. stoletju kroji okoli konstrukta, da je orgazem za ženske zapleten, težko dosegljiv in ne nujno pomemben, za moške pa samoumeven del spolnega odnosa. Knjiga prek strokovnih referenc prevprašuje mite o točki G, vaginalnem in klitorisnem orgazmu, bralce pa za vsak primer opremi z nazorno risbo ščegetavčka in razlago njegovih potencialov. In ironičnim zaporedjem prizorov iz moške debate v matriarhatu, v katerem se kolega »težko sprosti in težko mu pride, ker misli na to, da je morda pozabil vzeti tabletko«, njegov prijatelj pa se »ne more sprostiti, če ona samo čaka, kdaj mu bo prišlo«.
Dar bogov ali izdajstvo boga?
V krajši zgodovinski ekskurziji avtorica predstavi moške, ki so se v svojih kolonizatorskih vnemah za ženski spolni organ celo preveč zanimali, njihov angažma pa je v patriarhatu obrodil sadove, ki nam jih servirajo še danes. Posebno pozornost posveti velikemu krščanskemu teologu in filozofu Avguštinu (354–430), ki da je imel za svoj čas precej »revolucionarno misel« – če sta v antiki erotika in poželenje veljala za dar bogov, je seks po novem veljal za izdajstvo boga, Eva pa je, ker je napeljala Adama k zaužitju prepovedanega sadu, nad ženski rod priklicala grešnost in nečistočo.
Posebej prikladna je bila tovrstna ideologija za kasnejše preganjalce čarovnic in druge »strokovnjake«. Denimo očeta paleontologije Georgesa Cuvierja (1769–1832), ki je bil prepričan, da so se pri civiliziranih ženskah (belkah) sramne ustnice z evolucijo zmanjšale, velike pa so bile znamenje rasne manjvrednosti in splošne moralne pogube. Zdravnik John Harvey Kellogg (1852–1943) je pisal, da žensko dotikanje spolovila oziroma samozadovoljevanje povzroča raka na maternici in epilepsijo, nenormalno vzburjenje pa bi zdravil z nanašanjem čiste karbolne kisline na klitoris. Ginekolog Isaac Baker Brown (1811–1873) je žensko masturbiranje preprečeval s preprosto operativno odstranitvijo ščegetavčka…
Spolna vzgoja
Učinki tovrstne družbene indoktrinacije so vidni še danes, je na predstavitvi knjige poudarila ginekologinja, porodničarka in specialistka za spolno medicino Gabrijela Simetinger ter potrdila, da izpovedi različnih žensk po imenu Eva v risoromanu niso izmišljija. Mnoge so danes obremenjene z velikostjo svojih sramnih ustnic ali celo s strahom, da so se med spolnim odnosom preveč navlažile. Menstruacija je na neki način v družbi še vedno tabuizirana, zagotovo tudi zaradi reklamne industrije, ki promovira vložke in tampone kot nosilce »svežine« in »zaščite«, čeprav je nekoč veljala za žensko nadnaravno moč. Pred katero grožnjo se morajo ženske danes pravzaprav zaščititi?
»Prepovedani sad je zato pravzaprav tudi dober učbenik spolne vzgoje, ki nam jih tako primanjkuje. Pomembno pa je imeti v mislih, da se ta najprej začne pri odraslih, šele nato pri mladini,« je poudarila zdravnica v zvezi s knjigo, ki svojega političnega oziroma feminističnega potenciala ne izgublja niti na račun duhovitosti.
