Ura je bila sedem. Odprl sem vrata in predme je skočil nasmejan mali nagajivih oči: »Ati, gremo se igrat!« Kako boš otroku, polnemu pričakovanj in upanj, rekel, da si utrujen? Odrinem utrujenost od sebe in sinčka najprej objamem. Diši po sadnem soku. Na mizi za njim vidim stekleničko z rdečo tekočino. Ko sva tako objeta nekaj sekund, ki se mi zdijo dolge nekaj minut, začutim, kako se baterija polni. Energija prihaja nazaj. Od kod, ne veš niti sam, ampak veš, da se počutje spreminja. Na bolje. Končava z objemom, rahlo ga »ugriznem« v napihnjena lička, potem pa me vpraša, če se l

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.