Domov sem se dobesedno vlekel. Za mano je bil izjemoma dokaj naporen dan. Sestanki, telefonske konference, še več klicev, potem čiščenje elektronske pošte, ki je v nabiralnik padala kot dež, spet telefon. Kar nekaj rokov je bilo pred našo ekipo in s skrajnimi močmi nam je le uspelo vse pravočasno postoriti. Z dobrim občutkom sem šel na vlak in veselil sem se skorajšnjega vstopa v domače zavetje. Polni vagoni neznanih, a prav tako utrujenih, odsotnih obrazov. Gledaš jih in se sprašuješ. Mogoče so imeli še težji in daljši dan od mene? Ali so tudi oni doživeli neurje v obliki elektronske pošte in telefonskih klicev? V Singapurju je nekako že postalo normalno, da si od doma od 7. ure zjutraj do 18. ure zvečer. Če je vse v redu. V primeru dodatnih obveznosti ali urgentnih situacij se dela dalj časa, poznam pa tudi ekstremne primere kolegov v bančni industriji in zavarovalnicah, ko ljudje občasno kar prespijo v pisarni, saj nima smisla, da grejo domov. V številnih azijskih državah imate še vedno veliko primerov stroge lojalnosti podjetju in pravilo, da si mnogi v lokalnih firmah ne upajo iti domov pred šefom. Ljudje v »levjem mestu« res veliko delajo, to je že standard, da te ni doma skoraj ves dan. Ko sem tisti dan hodil od železniške postaje proti bloku, sem si želel samo eno: vstopiti v spalnico in čim prej zlesti v posteljo.
Ura je bila sedem. Odprl sem vrata in predme je skočil nasmejan mali nagajivih oči: »Ati, gremo se igrat!« Kako boš otroku, polnemu pričakovanj in upanj, rekel, da ...
Prišel bo dan, ko bodo vsi narodi na našem kontinentu eno samo veliko evropsko bratstvo,« je dejal veliki Victor Hugo, ko je predsedoval Mednarodnemu...