Morda si filma Briljantina (Grease) z mladim Johnom Travolto in Olivio Newton John še nikoli niste zares ogledali, saj imate zaradi vseh tam predstavljenih in danes zimzelenih popevk tako in tako občutek, da ste ga videli že vsaj desetkrat. Priložnosti za ogled se kljub temu ponujajo kar naprej – če muzikala niste ujeli ob originalnem predvajanju leta 1978, so ga v kinematografe tehnološko obdelanega ponovno poslali ob njegovi dvajsetletnici, ko so se na radijske postaje in v nočne klube spet prikradle celo njegove glasbene uspešnice. Letošnje poletje je spet v središču pozornosti – na obletnico nas opominja prihodnji teden premierno predvajana slovenska gledališka različica, plesne gibe iz filma pa je med gostovanjem v ameriški pogovorni oddaji Jimmyja Fallona te dni spet obnovil John Travolta.
Navzven tradicionalni, v sebi uporniški
Briljantina je v kinematografe prispela na vrhuncu disko ere, ki je s filmom Vročica sobotne noči Travolto eno leto pred tem uvrstila med hollywoodske zvezde. Briljantina je stavila na nostalgijo – namesto diskotečnih luči in svetlikajočih se plesnih kombinezonov je prikazovala zadnje vzdihljaje na videz idiličnih petdesetih let, obdobja, ki so ga uradno še zaznamovale tradicionalne družinske vrednote, kot legitimna družbena skupina med otroštvom in odraslostjo pa so se pojavili najstniki. Kot smo seznanjeni iz filmov, so imeli ameriški najstniki veliko prostega časa – zadrževali so se v obedovalnicah, se udeleževali plesnih zabav, pili mlečne sladoledne napitke in se veliko poljubljali v avtomobilih, parkiranih v »drive in« kinematografih (kakršnega ima Kino Bežigrad odslej tudi na viškem parkirišču).
Poštirkani najstniki v pletenih jopicah so bili še pod vplivom tradicionalnih družinskih vrednot svojih staršev, a vedno bolj jih je vleklo v rokenrol in k uporniškim idolom, kot je bil igralec James Dean, in jih nazadnje, kot se je izkazalo, privedlo do seksualne revolucije. Prve razpoke v sistemu tradicionalnih vrednot, ki jih mladina prepoznava kot zlagane, nepristne ali vsaj omejujoče, prikazuje prav Briljantina, na začetku sedemdesetih v New Yorku prvič predstavljena kot alternativni gledališki muzikal. Nazadnje so jo adaptirali v filmsko različico v režiji Randala Kleiserja (ki je dve leti zatem posnel Modro laguno) in k sodelovanju povabili celo nekaj igralcev iz gledališke predstave, tudi Johna Travolto. Naivna svetlolaska Sandy naj bi po prvem načrtu postala Carrie Fisher, takrat že slavna zaradi vloge princese Leie v Vojni zvezd, a režiser je imel pomisleke in je vlogo nazadnje zaupal Avstralki Olivii Newton John, od Travolte pet let starejši avstralski pevki z igralskimi ambicijami. Spominjala je na Sandro Dee, zvezdnico iz najstniških filmov petdesetih, simbol deviškosti in naivnosti, zaradi česar je bila priljubljena predvsem pri starejši generaciji. Osnova je ostala enaka kot v gledališki predstavi: gre za zgodbo, v kateri se v spremstvu všečnih melodij simbolno borita stari in novi svet.
Zakaj ne bi bili odpadniki?
Stare, tradicionalne vrednote v filmu torej zastopa v šoli ubogljiva, deviško privlačna najstnica Sandy, uporniškega duha novega obdobja pa uteleša njen izvoljenec Dany (John Travolta). Fant in punca preživita poletno romanco na plaži in ne sanja se jima, da se bosta jeseni ponovno srečala v šoli, kamor se Sandy vpiše zaradi selitve staršev. Sandy in Dany sta se imela rada na plaži, v šoli pa se stvari zapletejo – vzorna Sandy se vpiše k navijačicam in tako ali drugače sodi k šolski eliti, on se druži z odpadniki, tistimi, ki kadijo, imajo spolne odnose, poslušajo rokenrol, v šoli pa so tik pred izključitvijo. Njuna svetova se zdita nezdružljiva, a Sandy se nazadnje vseeno odloči za »temno stran«, za svobodo in seks, kar so filmu nepozorni gledalci pogosto tudi očitali, včasih celo v imenu feminizma. Sandy na koncu filma namreč odvrže podobo pridne punce in se preobleče v močno naličeno vamp žensko, z usnjenimi oprijetimi hlačami, visokimi petami in cigareto v ustih. Spremenila se je zaradi moškega, so vzklikali nekateri, in to ni pravilno sporočilo za dekleta. V resnici seveda ni tako – Sandy ves film dvomi o sebi in idilični podobi represivnega sveta konca petdesetih, v katerem vljudno kima z glavo, uboga starše, zardeva ob komplimentih in nosi krila čez koleno s potiskom belih pudljev. Mika jo svoboda in prav zato jo vleče k Danyju, pa tudi k druščini odpadniških sošolk, ki svobodno izražajo svojo telesnost in se vsakodnevno soočajo z očitki, da so »cipe«. Da ni nič narobe s takšnimi svobodnimi nazori, še najbolje uteleša lik Rizzo (Stockard Channing), ki se v popevki »There are worse things I could do« sooči s še danes aktualno temo sramotenja žensk zaradi videza, oblačenja in pretirano izražene seksualnosti. Da ima Rizzo spolne odnose, izvemo tudi v delu zgodbe, kjer se s partnerjem bojita, da je zanosila, a seksa kljub temu ne obžalujeta.
Briljantina je postavljena v leto 1959, na rob seksualne revolucije, ki je zaznamovala prihodnje desetletje, in revoluciji smo priča tudi na koncu filma. Potem ko se Sandy pred svojim fantom nazadnje prikaže v novi podobi, se zgodi popevka »You're the one that I want« (Ti si ta, ki ga hočem), najslavnejši glasbeni duet iz filma, ki v resnici simulira (dolgo pričakovani) spolni odnos. Travolta in Olivia Newton John se tesno privijata drug k drugemu in se v predparitvenem plesu koreografirano smukata po zabaviščnem parku ter njegovih skritih kotičkih. On prepeva, da se nima več pod nadzorom, ona, da potrebuje moškega, ki jo bo zadovoljil. Stari svet se dokončno poruši, druščina odpadnikov pa se nazadnje še zaskrbljeno vpraša, kaj neki bodo počeli po maturi – prihodnost je pač manj gotova, če si svoboden. Briljantina je nekaj let pozneje dobila celo neuspešno nadaljevanje z Michelle Pfeifer v glavni vlogi, skozi leta pa je doživela vrsto gledaliških interpretacij v ZDA in drugod po svetu. Simbolno sporočilo zgodbe je na račun všečnih melodij oziroma nostalgičnih »juke box« rekvizitov vse prevečkrat ostalo prezrto in mnogi režiserji so si zgodbo interpretirali povsem napačno, kot nostalgičen poklon nekemu nedolžnemu obdobju, ko življenje še ni bilo tako zapleteno. Veselimo se že, da nam slovenska različica pokaže nekaj bolj sočnega.
