Skozi deset pripovedi, ki se posvečajo različnim, tudi bizarnim prigodam velikega ruskega realista prve polovice 19. stoletja, se kot rdeča nit vleče problematika nastajanja drugega dela Mrtvih duš. Gre za desetletje trajajoč, najbolj dramatični konflikt med stvaritvijo in njenim stvariteljem v zgodovini svetovne književnosti. Namesto načrtovanih treh delov pesnitve, kot je Gogolj kljub prozni strukturi označil ta svoj roman iz leta 1842, se je ohranil zgolj nedokončani rokopis drugega dela, ki mu ga tiste usodne moskovske noči leta 1852 ni uspelo zažgati. Za tem (samo)zažigom je v nekaj dneh umrl.
Otrošenko meni, da je Gogolj Čičikova, osrednji lik Mrtvih duš, sežgal, ko ta ni bil več fuzija resničnosti in fantazije, ampak samo še fantazija. Ker tako kot donkihotstvo Don Kihota tudi čičikovstvo Čičikova ne pripada v celoti ne resničnosti ne domišljiji, morajo skrivni vzvodi pripovedi ostati skrivni, če jo želijo poganjati naprej. S predčasno razjasnitvijo razlogov Čičikovega kupovanja mrtvih duš – slednji se je iz celovite nature, ustrezne svojemu vražjemu podjetju, na koncu posipal s pepelom in se izpridil v običajnega posestnika, ko je namesto o mrtvih pričel sanjariti o živih dušah –, je izginila »skrivnostno nedogledna daljava pesnitve«. To je pomenilo smrt slednje ali njenega stvaritelja. Pisatelj je poskušal oboje.
Hibridno novelistično-prozaistično oznako esejev Otrošenko dosledno odmika s polja literarne domišljije in zatrjuje, da gre v njej zgolj in samo za resničnost, v kateri »najdeva neresnično« ter iz nje »vleče fantastično in nepredstavljivo, ne da bi pri tem uporabil svojo lastno domišljijo«. S tem evocira misel o iskanju prave, končne resničnosti v sodobnih literarnih delih. Tej se najbolj približa zavest o tisti resničnosti, ki obstaja iznad vsakdanje, banalne resničnosti, ki razkriva človeka v njegovi nedoločljivi identiteti resničnosti in videza, budnosti in sanj. Gre za tako imenovano višjo resničnost, ki je blizu brisanju meja med prividom in resničnostjo in ki nam je dana zgolj v svoji pesniški podobi, zaradi česar ne more odgovoriti na vprašanje, ali je to tista prava, končna resničnost. Svet, katerega del smo, kot v enem izmed svojih esejev zapiše Tomo Virk, je namreč razdeljen z razpoko, ki razločuje resničnost od videza. Tudi »višja resničnost je (morda res) samo privid, sanje, toda prav te sanje nam pomagajo, da prenesemo vse trpljenje in (to) nepremostljivo razpoko sveta«.
