Majhna založba si je svoje mesto med bralci izborila z literarno revijo Poetikon in s skoraj izključnim izdajanjem knjig poezije. Na leto jih izdajo približno osem, nazadnje Velimirja Hlebnikova, Emily Dickinson in arabskega sodobnega klasika Adonisa, od domačih ustvarjalcev pa denimo Cvetko Bevc in Miriam Drev.
Vaš položaj v založbi je nekoliko privilegiran, ste tako prevajalka kot urednica. Kaj je vaše vodilo pri izbiri avtorjev?Kot prevajalka vedno izbiram avtorje, v katere brezpogojno verjamem in si jih želim prenesti slovenskim bralcem. Kot urednica take avtorje predlagam odgovornemu uredniku Ivanu Dobniku ali drugim založbam, v teh primerih zadnja beseda ni moja. Pri Hiši poezije smo poleg revije Poetikon začeli izdajati knjige tudi zato, ker smo imeli v predalu prevode izjemnih avtorjev, za katere nismo našli založnika, kot so Yves Bonnefoy, Philippe Jaccottet, André Velter. Če jih ne bi izdali mi, jih v slovenščini morda nikoli ne bi imeli v knjižni izdaji.
Res ste osredotočeni predvsem na izdajanje poezije. Si to lahko privoščite?Lahko, ker se držimo načela, da ne obljubljamo honorarjev, če ni denarja. In ker izdamo samo toliko knjig, kolikor imamo sredstev. Hiša poezije ni založba v klasičnem smislu, že od ustanovitve leta 2006 ostajamo zvesti načelu, da smo društvo in nas povezujejo skupni interesi. Naš namen je ustvarjati prostor z revijo in knjigami, v katerih lahko pesniki objavljajo svojo poezijo in se srečujejo z ustvarjanjem drugih. Veliko avtorjev si namreč želi izida knjige ne glede na honorar, za nekatere je to pomembno tudi zato, da obdržijo status samozaposlenega v kulturi.
Uredniki si pri naši založbi praviloma ne izplačujemo honorarjev, tudi sama imam službo in svoje honorarje pustim v društvu. Področje izdajanja poezije je v tem smislu specifično, tudi v tujini je tako. V Italiji, Franciji in Srbiji, kjer imamo največ povezav, večina malih založnikov deluje ljubiteljsko, brez subvencij in brez honorarjev, so pa avtorji in založniki veliko bolj povezani z lokalno skupnostjo, s podjetji, tiskarnami, bankami, na ta način ustvarjalci dobijo zaveznike in denar za izdajo. Odsotnost avtorskih honorarjev pa seveda ni vzdržen model.
S Centrom za slovensko književnost, KUD Apokalipsa in nekaterimi drugimi založbami ste tudi zaradi zmanjšanja števila deležnikov, ki bodo prejeli denar, izpadli iz štiriletnega programskega sofinanciranja (2016–2019) Javne agencije za knjigo. Kako komentirate strah nekaterih, da gre za načrtno rušenje malih založb?Leta 2016 je odločitev JAK, da drastično omeji število upravičencev do podpore, povzročila hud pretres. Število založb, ki naj bi dobile podporo, je bilo vnaprej določeno na 30, kar je več kot polovica manj kot prej. Od kod ta številka? Gre za konstrukt, ki je škodljiv in v nasprotju s poslanstvom JAK. Javna sredstva morajo biti namenjena široki paleti najrazličnejših praks umetniškega ustvarjanja.
Težko je ugibati, ali gre za načrtno uničevanje malih založb, racionalizacijo ali kaj tretjega, dandanes se vse prepogosto izkaže, da se za domnevnimi teorijami zarote skriva nekompetentnost in nesposobnost predvidevanja posledic. Vsekakor pa hudo bodejo v oči velikanska nesorazmerja v višini sredstev in številu projektov, ki so jih v preteklem obdobju dobile nekatere velike založbe v primerjavi z manjšimi; razlike so tudi več tisoč evrov na posamezen knjižni naslov. Ta nesorazmerja žal povzročajo veliko več hude krvi kot dejstvo, da je sredstev premalo. Računam, da bo direktorica Renata Zamida v prihodnosti končno kompetentna sogovornica in odgovorna do vprašanja javnega interesa delovanja JAK.
Kaj pa evropski razpisi?Po zaslugi evropskih razpisov smo prišli do prvih sredstev, da smo se s prevajalci lahko začeli dogovarjati za prevode zbirk, ki so nas zanimale. A žal so se evropski razpisi s programom Ustvarjalna Evropa izrodili v birokratsko mašinerijo brez jasne vizije, taka je vsaj naša izkušnja. Prvo leto Ustvarjalne Evrope smo denimo dobili subvencijo za deset knjig, sama prijava pa je bila nečloveško komplicirana in uradniki presenetljivo nekvalificirani.
Spraševali so, zakaj za W. B. Yeatsa (1865–1939) in Marceline D. Valmore (1786–1859) nismo priložili pogodbe o avtorskih pravicah. Kljub našemu pojasnilu, da gre za avtorja, ki sta preminula že pred več kot 70 leti, kolikor trajajo avtorske pravice, so nas prosili za uradno izjavo, da sta res mrtva že več kot 70 let. Podobni absurdi so se dogajali tudi pri oddaji končnega poročila in po tej izkušnji smo se odločili, da za tako nesmiselne razpise nimamo več ne časa ne energije.
A lani ste se kljub temu prvič lotili še natečaja Sončnica, vsa nora od svetlobe, v sklopu katerega izdate pesniško zbirko petim prijavljenim avtorjem. Zakaj je ta projekt – ob 400 drugih pesniških zbirkah, ki izidejo na leto – pomemben?Ker gre za odprto povabilo avtorjem za objavo. Takih razpisov pri nas ni, avtorji morajo sami iskati načine, kako priti do knjige. Odločili smo se tudi, da končna odločitev ne bo skupinska, ampak bo vsak selektor po lastni presoji izbral eno pesniško zbirko za objavo. Avtorjem žal nismo mogli obljubiti honorarja, a je kljub temu odziv presegel vsa pričakovanja, prejeli smo 88 prijav in Sončnica nas je povezala s celo vrsto ljudi, pa tudi knjige so bile izjemno odmevne, denimo Preveč vljudna Nataše Velikonja. Sončnica je res dober primer uresničenja naše vizije širjenja poezije in tudi na letošnji razpis že prihajajo sončnice, vse nore od svetlobe.
