Odvisno, o kom govorimo. Če govorimo o umetnikih, beseda klovnovstvo ni prava. Klovni so lahko pustne šeme ali ljudje, ki so za to posebej izobraženi. Gre za klasično gledališko, cirkuško in filozofsko izobrazbo. To so ljudje, ki se ukvarjajo s klovnovskim gledališčem ali gledališčem klovnade. Ta izraz se je pojavil pred približno 30 leti, ko so profesionalni klovni, ki so prej nastopali v cirkusih, začeli množično nastopati na odru in ustvarjati samostojne klovnovske predstave.
Je pa naloga klovna, da zabava?Je, ampak ne samo zabava. Naloga klovna je bila vedno, da zabava, opozarja in spodbuja razmislek, vendar na sproščen, lahkoten način, da ne poglobi bede in tragedije, temveč razbremeni napetost. Tako vsebina hitreje pride do publike, človeka.
Ali klovn to vedno počne brez besed?Ne nujno. Žanrov klovnade je ogromno. Nekateri to počnejo s triki, nekateri z glasbo, nekateri z govorico telesa, pantomimo, nekateri pa z besedami, kajti obstaja tudi zvrst besedne klovnade, pri kateri so prisotne osnovna dramaturgija in zapisane reprize.
Kako s publiko komunicirate vi?Predvsem z govorico telesa in cirkuškimi veščinami, z Ravilom izhajava namreč iz klasične cirkuške tradicije, ki pa sva jo tudi precej razvila. Bi pa temu, kar počneva midva, težko rekla klasična klovna, ker nadgrajujeva naše veščine z dramskimi vsebinami. Klovn umetnik je predvsem ustvarjalec in predstavo napolni s svojimi avtorskimi vsebinami.
Koga od nastopajočih bi izpostavili na letošnjem KlovnBufu?Letos imamo cirkuse z vseh vetrov. S področja novega cirkusa prihaja španska skupina Aire Aire, ki drži korak s časom oziroma poskuša odgovarjati na pereča vprašanja, ki jih postavlja naš čas, poleg njih je zelo zanimiv tudi klovn Fraser Hooper, ki je med našo publiko zelo priljubljen in zbuja posebno zanimanje med našimi mladimi profesionalci. Njegova predstava brez publike ne obstaja. Je mojster, ki dela v neposrednem kontaktu s publiko in vsako predstavo gradi glede na posamezne situacije. To je vrlina, ki je ne srečaš pogosto, se pa v tem preizkušajo vsi.
Kolikšno je zanimanje med mladimi, da bi se podali v gledališče klovnade?Zanimanje zelo narašča. V poplavi slabih novic je to morda spontan odziv ljudi, da iščejo nekaj, kar bi jih malo dvignilo. Čeprav klovnada postaja tudi politično angažirana in imamo predstavnike, ki delajo samo v žanru politične klovnade. Klovnada je zelo unikatna stvar. Zanjo vlada veliko zanimanje, a jih ni veliko, ki pridejo do želenega rezultata. Klovn vsekakor mora biti smešen. Smešen pa si ali nisi. To je stvar, ki se je ne da priučiti oziroma za to potrebuješ veliko časa. Ne moreš postati klovn po enem klovnskem tečaju. To je daljša pot, ki je polna ovinkov.
Kaj je najpogostejša napačna predstava ljudi o klovnih?Da imajo rdeč nos. To ni nujno.
Kdaj ste vi vedeli, da ste smešni?Jaz še zdaj ne vem. Še vedno se rada učim in izpopolnjujem. Na žalost imam veliko obveznosti, ki me odvračajo od mojega poklica, tako da moram reči, da sem v zadnjem času nazadovala, kar mi ni všeč.
Kdaj ste se zavedeli, da ste smešni?Ne vem, če sem. Ljudje se smejijo in mi nekako uspe. Smešna sem, tudi če sem žalostna, zamišljena, če jočem. To čutim, občutim in sem zelo zadovoljna, kadar mi uspe. Kako mi uspe, pa ne vem.
Kaj pa vas je potem gnalo v ta študij?Vse življenje sem hotela biti igralka, zaneslo pa me je na cirkuško akademijo, kjer sem prvič srečala klovna. In to, kar se me je dotaknilo, ni bil smeh, ampak solze. To so bile solze nekega spoznanja, ganjenosti nad tem, da je človek tako razodet in prepričljiv, hkrati pa smešen, naiven in pameten. Splet vsega tega me je tako prevzel, da sem se razvijala v to smer.
Koliko ste danes drugačna klovnesa kot pred 25 leti?Pred 25 leti sem bila v krču. V nekem trenutku pa se zgodi trenutek svobode, ki jo začutiš, in tega trenutka, v katerem si dovoliš vse in je obenem trenutek popolne kontrole, ne smeš izpustiti.
Obstajajo žalostni in smešni klovni. Kako zabava žalosten klovn?Klovn je, kakršen je. Njegova žalost lahko publiko spravi v smeh ali v jok, kaj kdo občuti, pa je odvisno od vsakega posameznika.
Sta vidva vedno vesela ali statudi žalostna?Nisva vedno vesela in nisva vedno žalostna. Imava predstave, v njih pa se lahko zgodi karkoli. Nekaj je naštudirano, nekaj pa se dogaja v danem prostoru, z dano publiko in v danem času in se nikoli ne ponovi. Kaj bo nastalo, je vedno uganka.
Koliko si pri svoji umetniški rasti pomagata z Ravilom?Bil je moj učitelj. Vedno je dobro, da prerasteš svojega učitelja, ne morem pa reči, da sem ga prerasla, ker je vedno korak pred mano. Še vedno je on tisti, ki nasmeji mene in ki reče, to je smešno, ker sama tega včasih ne opazim.
Kako je delati z možem?Peklensko težko. Sva kot rit in srajca, vedno sva skupaj. Doma, na vajah, v predstavah, in to 30 let. To je hudičevo težko. Ni veliko takih umetniških parov. Največji problem se zgodi na odru, na predstavah, ker ima vsak od naju tako močno vizijo, kakšna mora biti. Ko greš z odra, moraš na to pozabiti, ker sva v življenju par, mož in žena, imava otroka in skrbi, ki jih imajo navadne družine.
Pa, ko stopite na oder, lahko pustite za sabo prepire, ki jih imate doma?Tega se je treba navaditi. Če si emocionalno bolj razgiban, kakršni smo ponavadi igralci, je to zelo težko narediti. To je dresura, huda dresura, vendar pa se, če ti uspe, zgodijo zelo lepi, dragoceni trenutki, ki jih drugače ne bi doživel.
