Najprej moraš, seveda, biti smešen – ali, še bolje, imeti moraš občutek za to, kaj je smešno. Tudi tukaj gre za dar, za klovna se ne more priučiti vsak, klovnada ni obrt, kot je recimo tesarstvo ali tapetništvo ali celo odvetništvo. Kompleksno je. Naloga klovna je, da nas spravi v smeh, vendar ne v kakršen koli smeh. S klovnom se nasmejimo svojim slabostim in šibkostim, tistim delom sebe, ki nam niso preveč všeč. V splošnem se smejimo človeškemu stanju. Na svojih delavnicah pogosto povem, da je esenca klovna samozavedanje. Če poznaš samega sebe, boš lažje nasmejal druge. Seveda mora vsak, ki se te umetnosti loti, vedeti, zakaj to počne. Klovnada terja pogum in jasne misli.
Kako krotek pa mora biti klovnov ego, da prenese smeh ali celo zasmeh?To je zanimivo vprašanje. Ego je povsod, brez ega bi težko delovali. Toda kjer ni nobenega samozavedanja, bo ego nadziral naše življenje. Če je tako, potem se s klovnado ukvarjate iz napačnih razlogov, obenem pa ne boste postali dober klovn. Kdor se ukvarja s klovnado, mora biti na določenih ravneh zelo ponižen in potrpežljiv, imeti pa mora tudi veliko znanja o človeškem trpljenju. Kajti, veste, vsi trpimo, in klovnova naloga je, da ublaži našo bolečino. Kdor nima krotkega ega, bo delal samo zase in tako nikoli ne bo postal dober klovn.
Družbena naloga klovna torej ni zgolj zabavanje, kot si običajno predstavljamo.Družbena naloga klovna je izobraževanje: klovn nam pomaga, da se soočimo s svojo osamljenostjo, jezo in drugimi vsebinami, ki so za nas neudobne. Seveda obstajajo klovnovski skeči, ki nimajo nobene družbene naloge ali vloge, ampak funkcionirajo samo kot poriv za smejanje. Toda jedro klovnovskega lika je norec, nekdo, ki ne spada nikamor, nekdo, ki mu vedno znova spodleti, večna zguba. Če bo klovn ugotovil, kako nekaj uspešno izvesti, bo to storil na neortodoksen način.
Historično je norec lik, ki si – ker je »nor« – upa postavljati vprašanja, ki se jim skupnosti običajno izogibajo. S tem je najbliže resnici.Seveda. Kralj je imel svojega norčka, ta pa je bil edini, ki je lahko povedal resnico. To se ni spremenilo, klovn ima licenco, da pove resnico, naj bo prijetna ali neprijetna. Treba pa se je zavedati, da ne gredo vsi klovni tako globoko, vsak si izbere svoj nivo klovnade.
Kakšen je potem vaš nivo?Zanima me človeško stanje. Zanima me smisel – zakaj sem tu, kaj delam tu, kaj naj bi delal tu. Zanima me, zakaj ljudje trpimo.
Te vsebine je izjemno lahko prenesti v jeziku, to ste z odgovorom pravkar storili, toda vaš najuspešnejši komad The Fool Moon je brez besed. Kako tišina spremeni klovnovo strategijo? Zakaj je, recimo, uspelo Charlieju Chaplinu?Besede so lahko zelo omejujoče. Tišina deluje na globlji, nezavedni ravni. Ko ljudje sedejo in spremljajo klovnov proces – običajno se klovn trudi narediti nekaj konkretnega, nekaj dobrega zase – se morda ne zavedajo, da gledajo priliko o človeškem trpljenju, toda vsebine vseeno prispejo do njih. Smejijo se in se morda niti ne zavedajo, da se v smehu tudi sproščajo. Klovn mora, z besedami ali brez njih, zgraditi most med sabo in občinstvom in vse povezati v skupnost. To je po mojem mnenju splošna naloga umetnosti. Na koncu dneva smo vsi v istem čolnu, pa to radi pozabljamo. Morda se razlikujemo po barvi kože, veroizpovedi, navadah, toda vsi prečimo podobna trpeča stanja. Rad režiram komade, ki nam pomagajo razumeti, da nismo sami. Je pa seveda tiha klovnada danes zahtevnejša, ker smo ljudje obrnjeni vase in včasih že neobčutljivi.
Gandi je dejal, da bi, če ne bi imel smisla za humor, storil samomor. Po tem, kar ste povedali, bi lahko rekli, da je dober humor vedno postlan z bridkostjo in žalostjo.Na neki način to drži. Če se samim sebi ne bi smejali, bi oveneli. Kdor se jemlje preresno, hitro oveni. Če se človek ne zna sprostiti sam, mu lahko pomaga klovn. Nastavi mu ogledalo in ga povabi k smehu, ne joku. Ljudem nikoli ni bolje, če z njimi jočemo, zadeva se lahko samo še bolj zaplete.
V Ljubljani ste v okviru festivala Klovnbuf vodili klovnovsko delavnico. Ker se posamezniki za klovnado odločajo iz različnih razlogov, morate svoj mentorski pristop verjetno prilagoditi.Iz vseh skušam izvleči razlog, zakaj želijo postati klovni. Zanima me, kaj imajo kot umetniki ponuditi oziroma kaj mislijo, da imajo ponuditi. Vrtam v njihovo motivacijo, ker je ta svet izjemno krut, konkurenca je visoka. Kdor želi od tega živeti, mora trdo delati, uspeh in sreča resnično ne prideta hitro. Zanima me, ali so učenci pripravljeni v svojo ambicijo vložiti veliko časa in energije. Legitimne so vsakršne motivacije, razen motivacije ega. Ljudje so lahko klovni, ki zabavajo otroke, klovni, ki zabavajo bolnike, klovni, ki rijejo po psihologiji, klovni na ulicah, klovni na odrih. Vse pride v poštev, toda posamezniki se morajo svojih specifik zavedati. Hkrati pa, ponavljam, skušam ljudi naučiti, da morajo biti pripravljeni pogledati vase, v svojo najstrašnejšo bolečino, saj bo ta tista, ki jo bodo morali pretvoriti v smeh.
