Dva izmed najzanimivejših filmskih ustvarjalcev sta letos v Izoli prihajala ravno iz ZDA, četudi si njuna dela skoraj ne bi mogla biti bolj različna. Njuni filmi, pa tudi osebne okoliščine, na neki način odražajo sodobno stanje duha v Ameriki: konec ameriških sanj in razočaranje liberalnih Američanov nad vzponom čedalje bolj skrajne desnice. Če smo ob začetku Trumpovega predsedovanja brali o čedalje večjem številu ameriških izseljencev, je zanimivo, da tudi oba filmska avtorja, ki sta obiskala Kino Otok, pravzaprav živita v Evropi.
Za slavo brez truda
Neodvisni filmar Mike Ott, ki je odkrito povedal, da je zelo zadovoljen, da ne živi več v ZDA, temveč v Berlinu, se v svojih filmih še vedno ukvarja s Kalifornijo, zanjo značilnim tempom in načinom življenja ter ambicijami, vezanimi na Hollywood. Zadnje še toliko bolj velja za film, ki ga je predstavil na Kino Otoku, Kalifornijski sen.
V njem skozi mešanico dokumentarnega in igranega pristopa slika portrete ljudi, ki bi radi postali slavni, na primer kot filmski igralci. Njihova težava pa ni le ta, da je za nekoga, ki nima sredstev, da bi si plačeval agenta in življenje avdicij ter »mreženja«, to v Kaliforniji praktično nemogoče doseči, temveč predvsem, da ne naredijo nič za to, da bi dosegli svoj cilj: če je ameriške sanje, v katerih lahko vsak, ne glede na ozadje in okolje, iz katerega izhaja, uspe in si zgradi »kariero«, zamenjal kalifornijski sen, kjer ljudje upajo, da bodo postali slavni brez posebnega truda, potem se zdi, da jih pri tem, da bi res zaživeli svoje življenje, omejuje tudi nekakšna letargija – morda tista, ki je nastopila, ko so se razblinile izvirne ameriške sanje o svobodi in enakosti.
Slikarstvo in punk rock
Eksperimentalna animatorka Martha Colburn, ki živi v Amsterdamu, po drugi strani v svojih filmih odraža nekakšno temno stran ameriške popularne kulture. Svoje filme ustvarja s kolažem različnih animacijskih tehnik, od slikanja na steklo, slikanja, kolaža do praskanja filmskega traku in drugih. Kot ogrodje za svoje kratke filme pogosto uporabi že obstoječe gradivo, denimo pornografijo, filmske trakove ali videe pa z ustvarjalnimi posegi in poškodbami predela v nekaj povsem drugega.
Njeni filmi dajejo vedeti, da je po izobrazbi slikarka, četudi je platno zamenjal film: živahne, intenzivne barve in podobe se gledalcu še močneje vtisnejo v spomin ob spremljavi glasbe, ki v njenih filmih nikoli ne služi zgolj kot ozadje, temveč vsebino aktivno soustvarja; tako se ustvarja estetika, ki združuje politično, fantastično, »visoko« in popularno kulturo, slikarstvo in punk rock. V Skelehellavision, kot je bila naslovljena tudi retrospektiva njenih filmov v Izoli, se tako posveti podobam žensk in njihovih teles v mainstreamovski kulturi in seksualni industriji, v svojih novejših delih pa problematizira tudi ameriško zunanjo politiko. Tehnike popačenja slik, ki jih uporablja, ameriško resničnost pokažejo kot moraste sanje, kot parado okostnjakov, delov teles, negotovosti, neprilagojenih posameznikov in posameznic, resničnih in metaforičnih lutk in diktatorjev ter sveta neskončne vojne, iz katerega je nemogoče pobegniti.
