Če zanemarimo nekoliko razvlečen ceremonialni del odprtja festivala – razvlečen predvsem zato, ker je bilo treba iste govore in nagovore poslušati v treh jezikih, slovenščini, italijanščini in angleščini (a v nobenem ni bilo omenjeno ministrstvo za kulturo, ki festival sofinancira s 60.000 evri) – se je 11. Kino Otok v sredo zvečer začel s prav osupljivim filmom iz leta 1919, to je Let nad bojnimi polji ali v izvirniku En dirigeable sur les champs de bataille, ki nam pove, da je bil ta »let« izveden s cepelinom oziroma vodljivim balonom, na katerem je bila pritrjena filmska kamera. Takšnega travellinga, torej vožnje filmske kamere po zraku, toda z geografskim pogledom, filmska zgodovina do tedaj še ni pomnila. (Nič čudnega, če je Paul Virilio v knjigi Film in vojna zapisal: »Film ni 'vidim', film je 'letim'.«)
Projekcija tega filma je bila napovedana in predstavljena kot »event«, »dogodek«, ki so ga pripravili Furlanijska kinoteka v Vidmu, ljubljanski Kinodvor in Cinemazero iz Pordenona. Vsi ti so najbrž zbrali moči, da so si izposodili film pri francoskem obrambnem ministrstvu oziroma njegovem oddelku za avdiovizualno komunikacijo in produkcijo (ECPAD), ustanovljenem leta 1915 – Let nad bojnimi polji je namreč posnel nekdanji snemalec pri ECPAD Lucien Le Saint, film pa je financiral slavni bankir Albert Kahn; če pa ga niso dobili pri tem oddelku francoske vojske, bi si ga lahko izposodili pri Centre national de la cinématographie (CNC), kjer so film restavrirali, a šele potem, ko je sodelavec BBC Nick Andrews, ki je pripravljal televizijski dokumentarec o prvi svetovni vojni, leta 2010 ta film odkril v arhivih francoske vojske. Pri CNC so Let nad bojnimi polji tudi opremili z glasbo, ki jo je napisal Martin Wheeler. Kot pa je mogoče slišati v odlomku iz filma na youtubu, je Wheelerjeva glasba bistveno drugačna od te, ki jo je v letnem kinu na Manziolijevem trgu izvajala videmska glasbena skupina Insium pod vodstvom Michela Corcelle. To je bila sicer dobro izvedena jazz glasba, ki pa je bila včasih v prav »bizarnem« kontrapunktu s podobami, ki so razkrivale strahotno razdejanje belgijskih in francoskih mest (Ypres, Saint Quentin, Laon, La Fer, Arras in druga). Let nad bojnimi polji je v petih delih, ki ga sestavljajo, pregledal celotno zahodno fronto prve svetovne vojne. Film je res videti kot kakšna poema apokalipse, toda leta 1919 ga francoska vojska pač ni naročila iz kakšnega »estetskega interesa«, temveč zato, da bi – kot pravi Teresa Costa v svoji študiji o tem filmu (»Cinématisme et regard historiographique«) – ocenila škodo in omogočila pripravo načrtov za obnovo uničenih mest. Ne vem, ali so ta film pokazali tudi na mirovnih pogajanjih, toda če ga vidite, bolje razumete Francoze, ki so od Nemčije zahtevali tako visoke reparacije.
Let nad bojnimi polji je nedvomno izjemno poučen in sploh zanimiv film – z »estetskega vidika« pa sploh deluje kot pravo odkritje –, a vseeno se ne zdi najbolj primeren za odprtje takšnega festivala, kot je Kino Otok, ki je programsko precej konfuzen (navsezadnje o tem priča že to, da se tako kot obletnici prve svetovne vojne, ki naj bi jo počastil prav Let nad bojnimi polji, festival poklanja tudi obletnici Slovenskega filmskega centra, in sicer s Slakovim Kriznim obdobjem).
