Kritika filma Tovarna nič: reinvencija filma »iz nič«

Strašilo hodi po Evropi, slišimo v offu, strašilo njenega konca. Seveda bi to strašilo lahko imenovali kapitalizem, vendar bi zgrešili film, ki pač ni kakšen antikapitalistični manifest. In čeprav je to besedilo, ki ga poslušamo ob vožnji mimo industrijsko devastiranega lizbonskega predmestja, celo neke vrste sociološko apokaliptičen mini esej, ki se sklene s tezo o odvečnem človeku, je vendarle samo eden izmed registrov filma in še zdaleč ne njegova intonacija. Ta Tovarna nič (Fabrica de nada) portugalskega režiserja Pedra Pinha je namreč ne le mnogoglasna, mnogotera in »mnogožanrska«, marveč s prav osupljivo ležernim in neobremenjenim sprehajanjem skozi vse mogoče registre, od delavske drame in družbenega komentarja do tovarniškega ludizma in muzikala ter od kvazi dokumentarnosti do kvazi fikcije – toda ne da bi pri tem kdaj izgubila »stik z realnostjo« oziroma realnim problemom (zato tudi ti razni registri niso nobene simulacije) – deluje skoraj kot reinvencija filma, če naj s tem izrazom povzamem cinefilski vtis: »Uf, takšnega filma pa že dolgo ni bilo!«