Kritika filma Vztrajanje: Človeška zadeva po drobcih

V uvodnem prizoru Vztrajanja Mihe Knifica neka Francozinja svoji slepi spremljevalki razlaga Gauguinovo veliko sliko Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?, ki visi v galeriji. Ta slika ni mozaična, toda razlagalka jo spremljevalki predstavlja tako, da opisuje njene figure (teh je kar precej) in njihove položaje, slepka pa si jih mora v duhu sestaviti, če hoče videti vso sliko. Smehljaj na njenem obrazu morda kaže na to, da ji je uspelo. Slepkin obraz pa bi lahko bil tudi zrcalo gledalčevega. V nasprotju z Gauguinovo sliko je Knifičev film mozaičen, celo »radikalno« mozaičen, gledalec pa ga lahko najbolje ali v celoti vidi šele po tistem, ko ga neha gledati. Le da na njegovem obrazu ne zaigra nasmeh (vsaj na mojem ni), deloma zato, ker »celotna slika« ali ves film ni pokazal drugega kot nekakšen križkraž po človeški zadevi od rojstva do smrti v njeni univerzalnosti, ki jo dokazuje dejstvo, da se ta condition humaine sestavlja na raznih koncih sveta; deloma pa zato, ker je že samo spremljanje vizualno sicer dinamičnega, toda obenem tudi »statičnega« filma od gledalca zahtevalo precejšnjo potrpežljivost.