Petindvajseto Živo književnost je v petek tradicionalno zagnala skupina šestih pesnikov prevajalcev, ki so se – tudi v luči prihajajočega častnega gostovanja Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu – v minulem tednu posvečali odnosu med slovenščino in nemščino. V obeh jezikih smo tako prvič slišali pesmi Berlinčanke Sonje vom Brocke in politično pisavo Rike Scheffler, ki sicer ustvarja večmedijsko, na presečišču besedne, glasbene in performativne umetnosti. »Delavnica je bila precej intenzivna, a je bilo slovenščino, sploh dvojino, čudovito spoznavati prav skozi poezijo in se igrati,« je povedala.
V nasprotju z njima je Slovenijo prek festivalov Dnevi poezije in vina ter Pranger že obiskal Hendrik Jackson, ki ga je v valovanju deloma odšepetanih verzov pozorno interpretiral slovenski pesnik Uroš Prah. Nemške prevode svojih pesmi, ki prevprašujejo odnos med naravo in kulturo, je dobila še Jana Putrle Srdić, pa tudi v pesniškem nastopu in pisanju zagnana Vesna Liponik, prihodnje leto ji izide prvenka.
Poetično resnobnost sta blažila Bogdana Herman in Tomaž Rauch. Prva izkušena s prešernostjo, ki jo je vpletla z baladami iz zakladnice slovenske ljudske glasbe, kot sta Lepa Vida in Kata Katalena, Rauch pa z naborom ljudskih glasbil, od okarine in drumle do lončenega basa in haloške žvegle, mnoge med njimi je izdelal sam. »Saj tudi pojem, a kadar je zraven Bogdana, to raje prepustim njej,« je nasmejal miroljubno občinstvo. Odprto nebo ni prestrašilo dveh ducatov festivalu zvestih profesionalnih in ljubiteljskih poznavalcev poezije, prevajanja in glasbe, pa tudi najstrožje med njimi ne, črno-bele psičke, ki je nastopajoče počastila z elegantno dvourno tišino.
Stik z izgubljenim
Sobotni večer je sprva polnil le zvok tipk pisalnega stroja, kot se je slišal iz ene od kratkih zgodb bosanske avtorice Lejle Kalamujić, ki je s knjigo Kličite me Esteban in druge zgodbe pravkar dobila prvi prevod v slovenščino. »Pisalni stroj je zame arhiv preteklosti. Sama ga nisem nikoli uporabljala, bil je mamin, ta pa je umrla, ko sem bila stara dve leti. Zato so vse te zgodne na neki način zgodbe o njej, stik z izgubljenim,« je v pogovoru s Suzano Tratnik povedala prostodušna avtorica, in po nekaterih prebranih zgodbah se zdi, da je taka tudi njena pisava. V svojem nagrajenem proznem opusu se vselej obsesivno vrača predvsem k LGBT-tematikam, norosti in seksualnosti: »Tudi če hočem od tega pobegniti, mi ne uspe.«
A tiči v ozadju njene pretežno avtobiografske proze pogosto tudi vojna: »Nikoli si je nisem želela tematizirati, a ob začetku vojne v Bosni sem imela dvanajst let, navsezadnje je zaznamovala tudi razpad moje družine.«
Ob bežnem pregledu LBGT-literarne produkcije na območju nekdanje Jugoslavije je gostja v sklepu opozorila predvsem na izstopajoč glas avtoric: »Ko nastopam v regiji, vedno začnem s slovenskimi ustvarjalkami, ki so pri vas uveljavljene tudi v širši javnosti. Sicer pa se mi zdi nujno izpostaviti še pisanje Hrvatice Nore Verde, srbske avtorice Dragoslave Barzut in Bosanke Lamije Begagić.«
Na svoj račun je v soboto spet prišel tudi tisti, ki ga je literatura manj zanimala. Živahna zasedba Ex Erotičini je z glasnim punk’n’rollom zavzela Staro Ljubljano, vestno je namreč ustavljala ušesa mimoidočih, ki bi utegnili pozabiti, da je Živa književnost ne le literarni, temveč prav toliko glasbeni festival. Polna vrsta azijskih obiskovalcev, ki so se vidno navdušeni za pol ure posedli v prvo vrsto, je temu le pritrdila.
