V svoji Knjigi smeha in pozabe Kundera opisuje, kako je na februarski dan leta 1948 generalni sekretar češke komunistične partije Klement Gottwald z balkona baročne palače nagovoril stotisočglavo množico. Bil je gologlav, snežilo je in zaskrbljeni tovariš Vlado Clementis, ki je stal ob njem, mu je na glavo posadil svojo kučmo. Fotografija tega dogodka je postala zgodovinska, romala je na plakate, v muzeje in učbenike in poznal jo je vsak otrok. Štiri leta kasneje so v času stalinističnih čistk zunanjega ministra Clementisa obtožili izdaje in ga obesili. Izginil je iz knjig in s fotografij in na balkonu je ob Gottwaldu zazeval prazen prostor. Nekaj so pozabili izbrisati: na Gottwaldovi glavi je ostala Clementisova kučma.
Na podobah sprejema pri predsedniku republike ob trideseti obletnici Odbora za človekove pravice praznega mesta ni bilo, ampak nisem bil edini, ki sem ga vseeno vi...
Zagovorniki večjega števila zdravstvenih zavarovalnic trdijo, da je večja izbira dobra, saj povečuje tekmovalnost med njimi, to pa pripelje do večje...