Damijana ne štejem med te ekonomiste. Tudi če se z njim nisem strinjal, sem cenil njegovo načelnost; navsezadnje je odstopil z ministrskega položaja po komaj treh mesecih, ker mu teoretičnih predpostavk ni uspelo preliti v prakso. Predvsem pa ga v zadnjih letih vse bolj spoštujem zaradi njegove strokovne poštenosti, saj je nekatere od svojih nekdanjih trditev javno označil za napačne. Ne gre za majhne popravke; iz zagovornika je postal kritik neoliberalizma. Na svojem blogu je zapisal: »Treba bo povsem redefinirati predpostavke in ekonomske teorije napisati povsem na novo. Veliko dela nas čaka. Trenutno bi bilo najbolj primerno na najbolj ugledne ekonomske šole obesiti napise 'Zaradi prenove zaprto'.«
V svojem zadnjem blogu se Damijan sklicuje na avstralski investicijski sklad Macquarie, ki napoveduje, da bo sedanje obdobje relativno svobodne tržne ekonomije zamenjala popolna dominacija države. Damijan se strinja, da prihaja v kratkem – letu ali dveh – čas tektonskih sprememb: zmanjšanje neenakosti, uvedba minimalnega dohodka, dvig plač v javnem sektorju, transferji posameznikom z najnižjimi dohodki, velika vlaganja v infrastrukturo, javno šolstvo in zdravstvo, nacionalizacija strateških podjetij na področju infrastrukture in energetike, podpiranje določenih dejavnosti in gospodarskih subjektov z državnimi pomočmi. Ne glede na to, kdo bo zmagal v ameriški volilni tekmi, bo s »helikopterskim denarjem« drastično povečal državne naložbe v infrastrukturo, Clintonova pa tudi v šolstvo in zdravstvo. To bo zahtevalo povečanje davkov: dvig mejnih davčnih stopenj za najvišje dohodke ter povečanje obdavčitve premoženja, porast trošarin na goriva in alkoholne pijače in uvedbo davka na nezdravo hrano. Zaustavila se bo tudi globalizacija, vrnili se bomo k protekcionizmu.
In kaj bodo te tektonske spremembe prinesle, se sprašuje Damijan? »Prinesle bodo vrnitev države blaginje oziroma welfare kapitalizma, kot smo ga poznali po drugi svetovni vojni in pred prihodom Reagana in Thatcherjeve. Prinesle bodo višjo gospodarsko rast, višjo rast blaginje za vse in več (dohodkovne in premoženjske) enakosti. Seveda pa bodo prinesle tudi rast inflacije, morda celo hiperinflacije. Toda ali mar vidite kakšno drugo alternativo za vrnitev k rasti?«
Te spremembe ponekod niso le na obzorju, temveč se že uveljavljajo. Naša oblast tega obzorja ne sluti; skupaj s svojimi ekonomisti trdno tiči v praksi odhajajočega tržnega kapitalizma, pri čemer praksa pomeni predvsem koristi za manjšino in varčevanje za večino. Odprite časopis: beremo o zvišanju plač, ki je omejeno samo na najvišje, medtem ko se prihodki preostalih, tudi najrevnejših, ne bodo niti malo izboljšali; nekdanji guverner Banke Slovenije toži, da so državni bančniki, ki prejemajo samo dvakrat višjo plačo od predsednika države, za svoje delo bistveno premalo nagrajeni. Hej: njim podobne so vsaj v Islandiji pospravili za rešetke. Pri nas se jim ne bo zgodilo nič, kakor tudi ne profesorjem na ekonomski fakulteti, o katerih beremo, da so za nekaj tisočakov dodatkov k plači domnevno zagrešili kar štirinajst kaznivih dejanj. Mimogrede: kakšne zakone in reforme lahko pričakujemo od ljudi, ki zaradi osebnih koristi ne spoštujejo zakonov? Takšne, da bo njihovo današnje nezakonito ravnanje postalo zakonito.
Ali je Damijan samo zgodnejši in pametnejši oportunist, ki je prej uvidel, da je neoliberalizem v zatonu, in pravočasno skočil na novi vlak? Nikakor: Damijan je priznal, da se je motil, in se zavzema za to, da bi čim prej prišlo do sprememb. Oportunisti tega ne počno: nenehno parazitirajo na vulgarni praksi vsakokratne teorije in bodo tudi ob naslednji trdili, da že od nekdaj mislijo natančno isto. Damijan nikoli ni na liniji, oportunisti vedno.
