Na sejmišču, ki je namenjeno tako profesionalni kot garažni produkciji, je gostovalo osemnajst založnikov, nekaj manj kot lani, a dovolj, da so predvideni prostor, prvo nadstropje CUK Kino Šiška, zapolnili do skrajnih zmožnosti. Kljub žanrski specializaciji večine založniki kot celota prečijo številne zvrsti od rocka do klasične glasbe, pri čemer negujejo raziskovalno in zbirateljsko žilico. Večina založb izdaja zgolj fonograme, tudi v netipičnih formatih, mnoge pa ponudbo dopolnjujejo s knjižnimi, likovnimi in drugimi deli; pri nekaterih je glasbeno založništvo butični podaljšek primarne knjižne dejavnosti.
Festival je pomembna priložnost za fizično predstavitev in prodajo katalogov v času, ko se glasbena industrija seli na splet, prodaja v trgovinah, če so tam sploh prisotni, pa upada. Opozorili so na nizko zastopanost v slovenskih večinskih medijih; njihove izdaje v nekaterih primerih prejmejo v tujem tisku, na primer hrvaškem, več prostora kot doma. Izpostavili so tudi socialni vidik – druženje in mreženje –, ki letos na formalni ravni ni bil polno izkoriščen, saj je manjkal strukturirani javni pogovor, na katerem bi lahko izmenjali izkušnje in identificirali izzive, s katerimi se srečujejo individualno in kot panoga na hitro in stalno spreminjajočem se trgu.
Koncerti: iz prihodnosti v preteklost
Glasbeni program festivala je v osnovi namenjen tistim, ki šele vstopajo na založniški trg, in tipanju za novimi smernicami. Tokrat so bili v ospredju traperji, izvajalci sodobne variacije hiphopa v koncertni in primernejši klubski različici v Klubu K4, med njimi mlada kolektiva vokalistov in didžejev zero6teen in Spejs z novopečeno skupno digitalno izdajo Paralela 16.
Duo Buraza, ki je do sedaj izdal le nekaj duhovitih videospotov na spletu, prav tako zaznamuje trapovska senzibilnost, predvsem uporaba trashevske estetike. Njun debitantski nastop na meji sprejemljivega, pospremljen z bendom, baletno plesalko in čudnimi liki, je reševala suverena odrska prisotnost. Posebej prepričljivo je odzvanjalo kričanje bivšega košarkarja, frontmana zasedbe Grege Jakhela Kolarevića kot somatski kontrapunkt informacijski kakofoniji sodobnega sveta.
Osrednji koncertni termin je pripadal izdaji Založbe Radia Študent, albumu Less Than Nothing novojazzovske skupine Container Doxa, ki je s sofisticiranim avdiovizualnim nastopom presegla povprečje programa, kot tudi novoobujeni skupini Grupa 92, predstavnikom ljubljanskega novega vala izpred štiridesetih let, zadolženih za hita Od šestih do dveh in Kontroliram misli. Na krilih nedavnega ponatisa studijskih in koncertnih posnetkov z Novega rocka '82 pri švedski založbi Ne! Records, ki se specializira za stari jugoslovanski punk, so se pred dvema letoma vrnili na odre in tudi pretekli četrtek pokazali, da so času še zmeraj kos.
Živahno festivalsko dogajanje sta pospremili celodnevni delavnici, na katerih so izdelovali prenosne zvočnike in kitarske efekte.
