Za sedemdeseto obletnico poroke se reče, da je to platinasta poroka. Torej je sedemdeseta obletnica mature platinasta matura. In ni veliko razredov, ki bi obhajali tako visok jubilej. Učenke 3. c razreda Državne srednje gospodarske šole, ki so se v šolo vpisale tik po osvoboditvi leta 1945, so med 15. in 30. junijem leta 1948 opravljale maturo. »Spominjam se, kaj so me vprašali – kaj je plurale tantum? Vedela sem odgovor, da je to množinski samostalnik, in sem navedla primer jetra,« se je mature spominjala Danušja Adžaga, ena izmed dvanajstih sošolk, ki so pretekli petek sedele za dolgo mizo restavracije ob Ljubljanici in obujale spomine na maturo, ki se je zgodila pred sedmimi desetletji. Gospe, stare okoli devetdeset let, so se tokratne obletnice udeležile v neverjetnem številu – prišla je tretjina od skupno 36 deklet v razredu.
Izlet v Opatijo in mamina obleka
»Izreden uspeh je, da nas je toliko. V zadnjih letih nas je bilo na obletnicah precej manj,« je zatrdila gospa Marija Mramor, organizatorka srečanja, medtem ko mi je kazala fotografije iz preteklih let. Kajti vsakokrat ko se gospe srečajo, se najprej fotografirajo. Tudi letos so se skrbno pripravile na skupinsko fotografijo, nato pa so spet posedle za mizo in začele klepetati in obujati spomine. Vse se še spominjajo šolskega izleta z vlakom v Opatijo. »Takrat sem prvič videla morje in na vlaku sem spoznala moža, ki je bil v 4. a razredu. Celo pot smo plesali: fantje so igrali na glavnike in smo plesali v prehodu med vagoni,« se je spomnila Marija Mramor. »Dekleta smo imele jopice, ker je bilo hladno, fantje pa so vsi poskakali v morje,« jo je dopolnila Jelka Boltežar.
Seveda so imeli tudi maturantski ples s četvorko. »Plesni učitelj je stal na odru in nam kazal, kako naj plešemo. Vse smo odplesali, ampak potem pa nismo imeli denarja niti, da bi si kupili šabeso,« so obujale spomine. Stiska z denarjem je bila tedaj res velika. Danušja Adžaga ima doma še vedno spravljeno mamino obleko, ki jo je nosila za maturantski ples, ker niso imeli denarja, da bi zanjo kupili novo. »Šest se nas je šlo takrat fotografirat in oblečeno sem imela to obleko. Verjetno bi jo še vedno lahko oblekla, saj se nisem veliko poredila,« se je zasmejala.
Vse je čakala služba
Njihov razred pa je bil izjemen tudi zato, ker so maturirale v tretjem razredu sicer štiriletne šole. »Sredi leta so nam povedali, da bomo imele konec leta maturo in bomo končale šolanje, ker je Jugoslavija takrat nujno potrebovala kader. Me smo bile pridne in so menili, da bomo lahko naredile maturo,« so razložile. Maturo so opravljale skupaj s 4. a razredom, v katerem pa so bili samo fantje. Po maturi so vsem poslali dekrete, kje se morajo zglasiti v službi. »Joj, veste, kakšna drama je bila s službami,« se spominjajo. Razposlali so jih po vsej Jugoslaviji.
Gospo Mramor so poslali v Beograd na jugoslovansko elektrogospodarstvo. »Oh, kako sem jokala, ko so me poslali v Beograd, še tistemu šefu tam sem jokala. Čez nekaj dni pa so me poslali nazaj v Ljubljano na elektrogospodarstvo, kjer sem potem dolga leta službovala.« Pravzaprav so vse tri maturantke, ki so jih poslali v Beograd, vrnili v Ljubljano. Jelka Boltežar, ki so jo tudi poslali v Beograd, je pripomnila: »Tako sem zastonj videla Beograd. Moja mama pa je bila čisto iz sebe, ker je mislila, da bom morala živeti v Beogradu.« Danušjo Adžaga so razporedili na Komite za zunanjo trgovino, ker je znala tuje jezike. Toda želela si je študirati in za to je morala dobiti posebno dovoljenje ministrstva. Nazadnje je doštudirala na ekonomski fakulteti in postala učiteljica na ekonomski srednji šoli, prav na isti, kjer je maturirala. »Vidite kako se človek vrne na kraj zločina,« se je zasmejala.
Potem ko so jih razposlali po Jugoslaviji, so sošolke nekoliko izgubile stike. Tako so prvič ponovno srečale ob 25-letnici mature, potem pa vse pogosteje. Sošolke iz 3. c letnika 1947/48 so prepričane, da se bodo ponovno srečale tudi prihodnje leto. In glede na energičnost platinastih maturantk o tem ne gre dvomiti.
