Prav travmatične tako za bolnike kot zdravnike so čakalne dobe in kdor zanje krivi predvsem zdravnike, bodisi nima pojma, zakaj so čakalne dobe predolge, bodisi je zlonameren. Čakalne dobe so posledice nezmožnosti plačevanja vsega, kar zdravstvo lahko naredi, in niso samo nesprejemljivo dolge zaradi poslabšanja zdravja, ampak je zaradi njih zdravstvo tudi dražje (zaradi daljših bolniških, potrebe po ponavljanju preiskav, dodatnih preiskav, ki morda ne bi bile potrebne, večje porabe zdravil, pogostejših obiskov pri osebnih zdravnikih itd.). Vsaj na prvi pregled ali nujni kontrolni pregled čakalnih dob sploh ne bi smelo biti.
Naivno je pričakovati, da se z reformo zdravstva ne bodo zmanjšale pravice bolnikov. Te so se de facto že zmanjšale, čeprav so de iure zagotovljene, jih pa že zdaj marsikdo ne more koristiti. Ni treba odkrivati tople vode, da bi videli, kako tudi »kapitalistično« zdravstvo lahko dobro deluje. Poglejmo samo čez Karavanke. Temelj zdravstvenega sistema je osnovno zdravstvo, kamor sodi tudi specialistična ambulantna dejavnost vseh strok. In če bi krepili dostopnost in kakovost osnovnega zdravstva, bi lahko racionalizirali tudi stroške sekundarnega (bolnišnic). Namesto da bi vlagali v znanje in opremo, gradimo nove objekte, ki pa jih ne moremo napolniti z vsebino, to je s celostno visoko strokovno obravnavo bolnikov. Poglejmo samo nove urgentne centre. Ali se je kaj bistveno spremenilo? Po mojem mnenju veliko premalo in bi se jih dalo z dobro organizacijo res bolje izkoristiti.
Ker ni poti nazaj, je z zdravstveno reformo treba nadaljevati premišljeno, postopoma in ne stihijsko. Moratorij na zasebno dejavnost bi (in bo) samo še povečal težave in podaljšal čakalne dobe. Zdravstvo je preveč resna dejavnost, da probleme rešujemo ad hoc enkrat na »socialističen«, drugič na »kapitalističen« način. Reforma zdravstva je potrebna v naših glavah in predvsem v spremembah sistema zdravstvenega zavarovanja, ko bo denar res sledil bolniku in ne deklarativno, ampak dejansko, sicer bomo stalno capljali na mestu ali celo nazadovali.
Čeprav imamo premalo zdravnikov v aktivni zdravniški službi, pa tiste, ki hočejo in zmorejo delati več, imenujemo dvoživke, zaslužkarje, parazite, elita in podobno. Sam sem veliko delal pri drugih delodajalcih in nikoli mi ni nihče v matični ustanovi očital dvoživkarstva, ampak nasprotno, celo odobravali so tako delo. Danes si pa malodane kriminalec, če delaš še kje drugje. Varčevanje pri delu, ki je nujno, da sistem deluje kolikor toliko nemoteno, je abotno in kaže samo na slovensko zavist. Nesmisel je na vse možne načine preprečevati delo zdravnikov bodisi kot samostojni poklic (s. p.) ali pri drugih delodajalcih, če zmožnosti državnih zavodov ne zadoščajo potrebam in nikoli ne bodo vsaj pri osnovnih zdravstvenih potrebah. Kritiki dodatnega dela zdravnikov se ne zavedajo, kakšne bi bile posledice, če bi vsi zdravniki, ki delajo tudi zunaj svojih matičnih ustanov, naenkrat prenehali delati.
Zagrožene kazni za zdravnike zaradi neustrezne ali nepotrebne napotitve so prelile kapljo čez rob in samo še z Butalci se lahko primerjamo. Lahko je sedeti na Štefanovi 5 v varnem zavetju pisarn, veliko težje pa je biti v »prvi bojni liniji«, ko si izpostavljen grožnjam, izsiljevanju in psihičnemu, pa tudi fizičnemu nasilju bolnikov in svojcev.
Zato ustavimo veter, preden se bo okrepil v vihar.
Prim. dr. Marjan Fortuna
