Trubarjeva hiša literature je bila premajhna za vse, ki so želeli prisluhniti zmagovalnim prispevkom natečaja Zgodbe mojega kraja. V Mestni knjižnici Ljubljana so v sodelovanju s knjižnicami osrednjeslovenske regije namreč v začetku leta starejše od 65 let pozvali, naj zapišejo in pošljejo kratko resnično zgodbo o zgodovini kraja, na katerega jih vežejo spomini, o njegovih ljudeh, naravi in kulturni dediščini. Zgodbe so zbirali od 8. februarja do 15. aprila in v tem času zbrali 56 zgodb iz vse Slovenije.
»Odziv nas je prijetno presenetil, saj smo pričakovali okoli dvajset, največ trideset zgodb iz večinoma osrednjeslovenske regije, a smo dobili več kot petdeset prispevkov z vseh koncev Slovenije, od Lendave do Pirana. Večina se v svojih delih spominja (po)vojnih časov,« je ob podelitvi nagrad najboljšim strnila območna koordinatorka domoznanske dejavnosti v Mestni knjižnici Ljubljana in vodja delovne skupine natečaja Anja Frković Tršan.
Verige so uporabljali kot gugalnice
Strokovna žirija je med prispelimi zgodbami izbrala deset najboljših, ki so jih nagradili s knjižnimi nagradami in jih bodo v prihodnje tudi objavili na spletni strani Mestne knjižnice, najboljšim trem pa so podelili še posebne nagrade.
Na prvo mesto je žirija uvrstila zgodbo Majde Rupnik iz Ljubljane, ki se je v svojem zapisu spominjala, kako so se kot otroci igrali v gramozni jami v Medvodah, tik ob spomeniku, ki so ga tam postavili leta 1951. Spomenik so postavili v spomin na petindvajset padlih talcev, ki so jih v gramozni jami Nemci iz maščevanja ustrelili. Ker pravega otroškega igrišča otroci tam niso imeli, so verige okoli spomenika uporabljali kot gugalnice, mogočni spomenik pa jim je omogočal tudi skrivališče. »Na spomeniku smo se lahko najboljše igrali, čeprav so nas starši odganjali. Igrali smo se, nismo pa skrunili spomenika,« se je v svojem zapisu spominjala Rupnikova. V spominu ji je najbolj ostalo srečanje z mamo enega od ubitih mladih fantov, ki je skupinico otrok zalotila med igranjem ob spomeniku, a jih ni okarala. »Kar igrajte se, saj je imel rad otroke, mi je rekla,« je zapisala Rupnikova in zaključila, da je šele leta kasneje povsem razumela njene besede.
Kot drugo najboljšo zgodbo je žirija razglasila zgodbo Maksa Starca iz Novega mesta, ki si je kot temo izbral Jelendol, od Ribnice približno deset kilometrov oddaljen zaselek s parno žago, v katerem je odraščal, dokler ni druga svetovna vojna naselja izbrisala z zemljevida. »Vsi člani naše družine smo vojno preživeli, ni pa je preživel Jelendol,« je zapisal avtor. Na tretje mesto je žirija uvrstila zgodbo Janeza Faletiča iz Žirovnice, ki se je v zapisu spominjal, kako mu je babica pripovedovala zgodbo o Vazarjevem znamenju.
Ohranjanje zgodovine
»Pomembne so vse zgodbe, ne le nagrajene, saj smo s prav vsako dobili vpogled v delček zgodovine, ki se sicer morda niti ne bi ohranila,« je ob tem poudarila Anja Frković Tršan. Ideja za tovrstni natečaj se ji je utrnila že pred leti, ko je pripravljala vsebino za Kamro, regijski portal z digitaliziranimi domoznanskimi vsebinami, ki jih zbirajo in posredujejo splošne knjižnice in lokalne kulturne ustanove. »Odziv kaže, da so si ljudje takšen natečaj želeli. Ta je bil prvi, bomo pa v prihodnje zagotovo pripravili še kakšnega. Morda ne ravno v takšni obliki, bo pa namenjen starejšim,« je sklenila sogovornica.
