Razstava Nekaj minut kasneje. je končno delo šestnajste generacije Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki jo gojijo pri SCCA, Zavodu za sodobno umetnost Ljubljana. Po dveh letih jo končuje šest kuratorjev, in sicer s skupnim razmislekom, kako neko delo razstaviti na različne načine, s tem pa razpreti lok mnogoterih interpretacij. Redko razstavno priložnost za manifestacijo svojega delovnega procesa so izkoristili ob kuriranju del mladega umetnika Voranca Kumarja.
Potencial kave
Nekaj minut kasneje. se tako kot pošten vsakdanjik resda začne s kavo, saj vabi z domala abstraktno projekcijo posnetka vretja te žlahtne tekočine na umetelnih galerijskih keramičnih ploščicah. Temelji na več Kumarjevih delih, leta 2014 je namreč skoraj mesec dni dokumentiral obred kuhanja jutranje kave v ateljeju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Takrat nastalim videoposnetkom je odvzel originalen zvočni zapis in jim dodal naknadno posnete ambientalne zvoke, denimo ponovnega kuhanja kave, in glasbe, ki so jo v času snemanja študentje poslušali v ateljeju. Je s tem surovemu materialu kaj odvzel, je prišel v ospredje kak njegov manj očitni potencial?
Ti vsakdanji pogovori so bili nato v drugih Kumarjevih delih transkribirani in z dramaturškimi postopki na novo uzgodbeni, denimo vpisani v scenarij za radijsko igro Prva kava (2015). V njej so umetnikovi sošolci odigrali, torej ponovno uprizorili svoje besede, da bi prevprašali možnost prenosa življenja v umetnost. In da bi jim, kot mnogim prej – spodletelo. Najbrž bi bilo res domišljavo misliti, da lahko kuriramo lastno življenje.
Bistvo umetnosti, bistvo življenja
»Kumar se ukvarja s skoraj trivialnimi izseki iz vsakdanjika, a to prenese v umetnost. Je pri tem na delu izguba, ker je življenje vedno polnejše, kot lahko to prikaže umetnina? Ali je umetnost tista, ki s svojo simbolno glorifikacijsko vrednostjo privzdigne tudi vrednost življenja?« razmišlja ena od kuratork Maja Burja. Kumarjevo delo namreč ves čas izpostavlja hendikepe umetnosti in njeno (ne)zmožnost, da bi bilo življenje njen material. Ves čas namreč tečejo procesi, ki preprečujejo preprosto »ekstrahiranje pomena iz življenja«.
Ultrademokratično in idealistično
Kuhanje kave pa za razstavo ni ključno, je le arbitraren pogoj, ki določa časovni interval Kumarjevega dokumentiranja, točka je, v kateri se mimobežnost vsakdana in proces (učenja) umetnosti prepleteta. Simbolno gre za čas, v katerem študentje »izstopajo« iz življenja in vstopajo v umetnost, gre za obdobje čakanja, da bo neki material morda postal umetniško delo, ob tem opozarjajo pravi »avtorji« razstave, kuratorji. »Razstava je v primerjavi z večino drugih, ki so primarno medij izjavljanja, res zasnovana zelo samonanašalno, denimo s citati pogovorov o času snemanja in načinu režije. V ospredje smo želeli postaviti prav zagate tega izjavljanja,« pojasnjuje Maja Burja.
Premišljali so denimo o razstavnem formatu in uporabi umetniških medijev, prek tega pa o interpretaciji umetniškega dela. »Zanimalo nas je, kako doseči, da njegova končna interpretacija ne bi bila nujno zreducirana. Seveda je to v galerijski praksi skoraj nemogoče, a poskus mnogoterosti potencialov umetnine spremljamo prav prek tega, da surove materiale razstavimo večkrat v različnih oblikah,« pojasni kuratorka Iza Pevec.
Da je tokrat kuratorjev šest in umetnik zgolj en, ni le posebnost te razstave, temveč tudi tragikomični prikaz stanja na slovenskem umetniškem trgu. A kot v smehu pove še kurator Adrijan Praznik, je bilo njihovo netipično in do neke mere idealistično sodelovanje ultrademokratično. Proces dvanajstročnega tipkanja in priprave je bil resda dolgotrajen in naporen, a so prišli do svežega uvida o heterogenosti razumevanja umetnosti. Še dobro, da ob tem ni zmanjkalo kave.
