V soboto zvečer se je v ljubljanski Drami začel peti Drama festival, odprtje pa so proslavili s kar dvema predstavama in koncertom Martin Ramoveš Banda. Programsko je letošnja festivalska edicija zastavljena bolj »lokalno« in poleg domačih predstav (tako iz Drame kot še nekaterih slovenskih gledaliških hiš) gosti še produkcije iz prostora nekdanje Jugoslavije. Premierno prikazano Deklico s strunami (avtorjev Maje Hrgović in Marjana Nečaka, ki je predstavo tudi režiral) v koprodukciji z Moving Music Theatre iz makedonske Bitole bo v prihodnje še mogoče videti v Mali drami, drugo predstavo uvodnega večera, to je bila Grobnica za Borisa Davidoviča Danila Kiša iz Novosadskega pozorišta – gledališča, ki svoje predstave igra v madžarskem jeziku in z nadnapisi – pa lahko ujamete še na letošnjem Primorskem poletnem festivalu.
Izzivalni postmodernizem
Znamenita Grobnica za Borisa Davidoviča, novela enega najpomembnejših jugoslovanskih pisateljev Danila Kiša, je za slovenski gledališki prostor pomembna vsaj iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je prav s tem tekstom povezana prelomna predstava iz leta 1980, Missa in a minor v režiji Ljubiše Ristića in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča; gre za enega prvih primerkov postmodernistične režije pri nas. Mimogrede, v bolj bližnji sodobnosti je Kiševo besedilo pri nas uprizoril še Ivica Buljan v slovensko-hrvaško-srbski koprodukciji pred štirimi leti.
Drugi razlog za zloglasnost Grobnice pa je širšega, kulturnega in politično-zgodovinskega pomena. Tematiziranje totalitarnih oziroma stalinističnih čistk skozi neizbežno asociativno prizmo jugoslovanskega konteksta je ob izidu leta 1976 povzročilo nemajhen škandal; uradno predvsem zaradi Kiševega metafikcijskega pristopa, ki je v postmodernistični maniri značilno mešal fakcijo s fikcijo, polemiko pa sprožil zlasti s tako imenovano medbesedilnostjo oziroma postmodernistično rabljenimi citati iz drugih literarnih besedil, kot je bilo denimo 7000 dni v Sibiriji.
Metafikcijsko je tudi izhodišče aktualne predstave o revolucionarju iz naslova, ali v današnjem vokabularju o teroristu: »Kdo je pravzaprav Boris Davidovič Novski?« se sprašujejo ustvarjalci in s tem se je tudi začel pogovor po predstavi. Sama predstava se sicer začne nekoliko prej, s pogrebom in prazno grobnico, edinim objektom, ki sameva sredi scene – torej praznim označevalcem, ki v ciklični in ritualistični predstavi z močnim atmosferskim nabojem, ki kot nekakšen zarotitveni obrazec drsi skozi prizore zgodovine, sklene začetek s koncem in zgodovini priskrbi materialni dokaz in žrtveno truplo na oltarju revolucije: Novskega.
Ironično, duhovito, subtilno
Predstava v režiji Aleksandra Popovskega, sicer v slovenskih gledališčih že zdavnaj udomačenega makedonskega režiserja, je izrazito ironična, distancirana do materiala in posebno duhovita; odlikuje jo kolektivna, multifunkcionalna igra s pevskimi vložki. Igra novosadskega ansambla, ki spočetka nastopi ubrano skoreografirano in poudarjeno ekspresivno, meji skoraj na mim, potem pa menjava žanre in pristope, proizvaja posebne, zlasti zvočne efekte med doživetim in ilustrativnim pripovedovanjem fantastičnih prigod revolucionarja Novskega (za njihovo glasbeno uglasitev je skrbel Marjan Nečak, že omenjeni režiser predstave, ki se je na festivalu zgodila dve uri kasneje) in vseskozi deluje kot učinkovita ekipa. Črno-bela predstava, ki je požela odlične lokalne kritike, je vizualno ekspresivna, odeta v rdeče bojne barve, zlasti učinkoviti so subtilno estetizirani prizori mučenja oziroma zasliševanja.
Pri režijskem konceptu gre predvsem za iskanje užitka v različnih načinih uprizarjanja in igre, celo igrivosti, v najbolj primarnem pomenu besede. Predstavlja osvobajajoče neobremenjeno kombiniranje raznih uprizoritvenih načinov in igric ter priliva ogenj na nasladno spremljanje, kako bo uprizoritveno rešen novi in novi prizor, ki mu kljub subtilnemu uvajanju občinstva v sodelovanje vendarle ne uide učinek »strela med koncertom«. Uprizoritev je tako gledališko sveža, duhovita in inspirativna, po drugi strani pa se zdi, da se kar hitro distancira od navezave na danes. Naj si na vprašanje »Kdo je Novski?« odgovori vsak sam…
Tako se je torej začel letošnji Drama festival; trajal bo še do četrtka. Letos je sicer posvečen Jerneju Šugmanu, ki se mu bodo poklonili s projekcijami posnetkov nekaterih njegovih predstav v Šugmanovem salonu, končal pa se bo še z eno premiero in koncertom skupine Čompe.
