Enkratno jezikovno ekshibicijo, knjigo Raymonda Queneauja (1903–1976) Vaje v slogu, sta igralca Mia Oremović in Pero Kvrgić – v režiji Tomislava Radića in prepesnitvi, ki jo je ta oblikoval v sodelovanju s Tonkom Maroevićem – premierno odigrala 19. januarja 1968 v polkrožni dvorani zagrebškega Teatra & TD. Kmalu zatem je glavno žensko vlogo prevzela Lela Margitić, enaka zasedba je pred dnevi stala tudi na odru zagrebškega gledališča Gavella, na slovesni ponovitvi predstave, s katero so zaznamovali pol stoletja neprekinjenega izvajanja te izjemne produkcije.
Zgodba o nastanku Vaj v slogu, ki so po svoji smiselni nesmiselnosti sicer nekakšen križanec dediščine nadrealizma in kontrakulture šestdesetih, je zgodba o uspehu, do katerega pride po naključju – kar je seveda samo drugo ime za natančno umetniško intuicijo z dodatkom kančka sreče. Danes že pokojni filmski in gledališki režiser Tomislav Radić je za Queneaujevo mojstrovino izvedel med druženjem s prijateljema, ki sta mu neke vesele noči igrala dele tega besedila v prevodu Danila Kiša (ki je sicer mojstrsko prevedel tudi znamenito Cico v metroju istega avtorja). Radiću se je zdelo, da bi tekmovanje zakoncev, kdo bo mu povedal katero od kar 99 različic iste zgode o dveh komajda povezanih dogodkih v tramvaju in pred zgradbo glavne pošte, utegnilo enako dobro delovati tudi v manj zasebnem okolju, pri tem pa bi lahko ohranilo podobno intimnost in nepretencioznost.
Ker je menil, da beograjski sleng Kiševega prevoda ne bi komuniciral z zagrebškim občinstvom, se je Radić odločil, da besedilo prevede sam, pri čemer je pesniške ali »pesniške« dele prepustil že takrat nadvse vsestranskemu Tonku Maroeviću. Pri izbiri igralcev je bil režiser mladostno optimističen in samozavesten: vlogi je ponudil takrat že priljubljeni Mii Oremović in uveljavljenemu Peru Kvrgiću. Čeprav je šlo za majhno predstavo, ki ne ponuja ničesar razen zgodbice, povedane na mnogo načinov, brez vsakršne scenografske ali kostumografske pirotehnike, so imele Vaje v slogu dovolj kakovostnih sestavin, da jih je na repertoar uvrstilo gledališče Teatar & TD oziroma njegov takratni vodja Vjeran Zuppa, kar se mu je večkratno obrestovalo, prav njegov mandat pa še danes velja za zlato dobo te ustanove.
Vse drugo, tako »vskok« Lele Margitić in premik iz gledališča & TD v zasebno gledališče Planet Art, je, kot bi se temu reklo, zgodovina – toda zgodovina, za katero nihče ni verjel, da bo trajala tako dolgo, da se bo znašla celo v Guinnessovi knjigi rekordov kot predstava z najdaljšim življenjem v isti zasedbi. Ta zgodovina danes dela zanjo, toda v nekem smislu tudi proti njej. Queneaujeva »zbirka receptov« in »dialektična vaja«, kot jo je imenoval Maroević, ki je po zaslugi sinergije med režiserjem, prevajalcem in izvajalcema postala simbol prihodnjega in preteklega drugačnega gledališča, pa tudi svojevrstna oda ne le igralski spretnosti, temveč tudi individualizmu, je v vsem tem času postala meščanski kulturni ritual in kot taka logično tudi nekoliko konformistična – kakor bolj ali manj velja tudi za vse drugo, kar se postara do splošno sprejemljivega. Povedano drugače, ob vseh čestitkah, ki si jih brez dvoma zaslužijo, so Vaje v slogu postale del zgodovine in čas je, da to spoznajo tudi same.
