Vsaka pot, pa naj bo še tako dolga, se začne s prvim korakom. Ne glede na to, kaj vas čaka na poti, je pomembno, da naredite prvega in da ste pred ciljem še najbolj previdni. Vrag je, če morate res prehoditi prav vso pot, od prvega do zadnjega centimetra, in če pri tem naletite na veliko polen, ki vam jih drugi zmečejo pod noge. A kot pravijo, je potem zmaga, vsaj tista moralna, na cilju toliko slajša. V svetu avtomobilizma je podobno. Nekje je treba začeti, in dobro je, če se ta pot začne vsaj nekje na polovici, med točkama izhodišča in cilja. Znamka Dacia o tem, kje začeti in kako, ve veliko, končnemu cilju pa so z vsako novo izkušnjo korak bliže.
Kako tudi ne bi bili, njihovi modeli so sprva posnemali Renaultove modele, od prvih napol samostojnih korakov pa so prehodili dolgo in trnovo pot, a danes so precej dlje, kot so mnogi menili še ne tako dolgo tega. Dacia je zgodba o uspehu, na koncu pa imajo od tega največ koristi seveda vozniki in kupci. Sandero je eden od Daciinih paradnih konjev, vsaj na evropskih trgih, kupec pa dobi za odštete evre, v našem primeru 11 tisočakov, resnično veliko. Oblika seveda ni njegov glavni adut, čeprav je v različici stepway očem prijetno terensko našminkan, precej bolj sta poudarjeni prostornost in nezahtevnost za vožnjo. Za nameček sandero ponuja veliko udobja tako za voznika kot potnike, pa tudi 320-litrski prtljažnik ni ravno od muh. Voznik se bo sicer srečal s precej znanim koncernskim delovnim okoljem, kjer tudi osrednji zaslon solidno služi svojemu namenu, kar bi mirne duše lahko zapisali tudi za motor.
0,9-litrski bencinski trivaljnik s 66 kilovati (90 KM) zmore ravno prav za običajne potrebe, predvsem v mestnem okolju in primestjih (maksimalna hitrost je 168 km/h, pospešek do stotice 11,1 sekunde). Avtoceste se seveda na ustraši, a vseeno tam ni najbolj doma. Višja hitrost zahteva občutno priganjanje. Na testu je porabil zelo sprejemljivih 6,1 litra na 100 kilometrov, kar mu lahko štejemo v plus, prav tako smo bili zadovoljni s tehniko na splošno, vključno z ročnim menjalnikom, kjer bi šesta prestava prišla še kako prav. Kot pride prav dokaj bogata serijska oprema, katere del je tudi samodejna klimatska naprava, za kamero za vzvratno vožnjo pa je treba doplačati ugodnih 100 evrov.
Za sandera načeloma velja, da kolikor denarja odštejete, toliko glasbe dobite, a v našem primeru je glasbe kljub majhnemu evrskemu znesku presenetljivo veliko. Le preveč pikolovski ne smete biti, saj je treba vzeti v zakup tudi nekoliko tršo plastiko v notranjosti, lego na cesti, ki ne spodbuja kakšnega zahtevnega jemanja ovinkov in glasnosti med vožnjo. A to ne sme pokvariti splošnega dobrega vtisa. Če torej niste preobčutljivi in vam avtomobil res služi le kot sredstvo prevoza od točke a do b, za nameček pa radi zapeljete tudi na manj urejeno cesto (različica stepway je namreč približno štiri centimetre bolj oddaljena od tal), potem je lahko testni sandero stepway dobra izbira. Za odšteti denar boste namreč na trgu le težko našli podobno prostoren avto, ki je s svojimi 410 centimetri za nameček tudi okreten, zato parkiranje celo za nevešče ne bo misija nemogoče. Sandero lahko torej marsikoga preseneti in je dokaz, da so pri Dacii prehodili dobršen del poti do končnega cilja. Prihodnost je svetla, saj so njihovi štirikolesniki iz generacije v generacijo resnejši tekmeci.
