Umetna prekinitev nosečnosti na Irskem ni samo nezakonita, ampak tudi neustavna. V ustavi splav prepoveduje tako imenovana osma sprememba, ki je izenačila pravico do življenja noseče matere in nerojenega otroka. Najvišja predvidena kazen za nezakonit abortus je kar štirinajst let zapora. V letu 2016 (zadnjem letu, za katero obstajajo celoviti podatki) je irsko državno zdravstvo opravilo samo 25 zakonitih abortusov. Kako absurden in zastarel je ta zakon, pove podatek, da je v istem letu kar 3265 Irk odšlo na umetno prekinitev nosečnosti v Veliko Britanijo.
Britanska “dediščina” iz leta 1861
Enega najstrožjih zakonov o abortusu na svetu je Irska podedovala od Velike Britanije. Po pridobitvi neodvisnosti je ohranila številne britanske zakone, med katerimi je bil tudi zakon o kaznivih dejanjih proti osebam iz leta 1861, ki je kriminaliziral abortus. Ko so na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja drugje omilili zakone o abortusu, so se številni vplivni ljudje in institucije na Irskem, ki so bili proti takšnemu koraku (posebej katoliška cerkev), zbali sprememb. Zato so sprožili kampanjo in od vlade zahtevali ustavno spremembo, ki bi zakoličila prepoved abortusa. Vlada je po burnih javnih razpravah leta 1983 razpisala referendum o »osmi spremembi« ustave, ki je izenačila pravico do življenja noseče matere in nerojenega otroka. Zanjo je, po srditi in žolčni kampanji, glasovalo 67 odstotkov volilnih upravičencev, proti 33 odstotkov.
Izenačenost dveh taborov
Danes, 35 let kasneje, bodo Irci spet glasovali o spremembi in spet po srditi in žolčni kampanji. Odločajo se o njeni razveljavitvi ali ohranitvi, oba tabora pa naj bi bila tako izenačena, da si nihče ne upa napovedati izida referenduma, čeprav se je zelo katoliška Irska v času med tema dvema referendumoma zelo spremenila. Tako zelo, da je leta 2015 kot komaj trinajsta država uzakonila poroke istospolnih partnerjev in da so Irci na lanskih volitvah za premierja izvolili sina indijskega priseljenca in Irke Lea Varadkarja, ki je leta 2015 razkril, da je gej.
V času med tema dvema referendumoma je bil še en referendum o zakonodaji o abortusu. Zgodil se je leta 1992, na podlagi izida pa so ustavi dodali še dve spremembi. Trinajsta je Irkam dovolila, da v tujini opravijo abortus, štirinajsta pa pravi, da »ustava državljanom ne preprečuje dostopa do informacij o zakonitih abortusih v drugih državah«.
Leta 2013 pa je irski parlament izglasoval zakon, ki dovoljuje abortus doma, če je zaradi nosečnosti ogroženo življenje matere, naj gre za fizične ali psihične razloge. S psihičnimi imajo v mislih soglasno mnenje zdravnikov, da je zelo verjetno, da bo ženska zaradi nosečnosti naredila samomor.
Bi morale glasovati samo ženske?
Če se bodo na Irskem, kjer je pred referendumom potekala srdita razprava tudi o tem, ali naj na referendumu o abortusu glasujejo samo ženske, izrekli za odpravo prepovedi splava, se bodo lahko Irke odločale za abortus v prvih dvanajstih tednih nosečnosti. Od dvanajstega do štirinajstega tedna nosečnosti pa samo, če obstaja tveganje, da nosečnost resno ogrozi telesno ali duševno zdravje ženske. Abortus bi dovolili tudi v primeru »usodne nenormalnosti zarodka«.
